Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška

Listopad, nedelja 10.11.2019

Če sem bil še v četrtek prepričan, da se sneg ne bo obdržal, sem v soboto samo še nejeverno zmajeval z glavo. Popoldan sva s princesko ždela na kavču in premišljevala, kam za vraga naj se odpraviva prihodnji dan. Za snežne vragolije bo časa še dovolj, sva si bila edina, do moče in blata nama ni, kam torej... 

Še pred Postojno se je zdanilo, videti je bilo, da se vreme drži napovedi. Gosta oblačnost je prekrivala nebo, težko je bilo verjeti, da nad njo sije sonce. Podobno vreme je bilo tudi v Ilirski Bistrici in ko sva prišla preko meje, ni bilo nič drugače. Bo že nekako, sem se tolažil, napovedali so sončen dan. Pa ni bilo, saj je nad Reko pričelo rahlo deževati in ko sva prišla v Baško, je tam deževalo še močneje.

Zaradi del je bilo parkirišče pri avtobusni postaji zaprto, zato sva začela pri cerkvi Svetega Martina, dobrih sto metrov višje. Čim je princeska skočila iz boksa, ji je na smrček padlo nekaj debelih kapelj. Prav grdo me je pogledala izpod čela, še dobro, da ne vem, kaj si je mislila... Potegnil sem si kapuco na glavo in zaklenil avto, potem pa sva hitro stopila v gost borov gozd, kjer sva našla nekaj zavetja pred dežjem.

S princesko se še nisva odpravila v hribe na morje, greva pa kar pogosto na morje v hribe. Tako kot tokrat in tudi tokrat si je princeska vzela precej več časa kot v hribih, da je ovohala vse, kar se ji je zdelo vredno ovohati. Zaradi klavrnega vremena sta čas in prostor, v katerem sva bila, delovala sila turobno, prav žalostno je bilo videti vse skupaj, verjetno tudi naju. Počasi sva prišla do drugega in tretjega "kornerja" in kmalu zatem, ko se je pot položila, do smerokaza, ki naju je usmeril desno. Po mestoma težje sledljivi poti sva skozi gozd prišla na Stražice, vzpetinico, ki je imeniten razglednik. Videla sva veliko in daleč, če bi bilo vreme prijaznejše, bi zagotovo videla še več in dalj.

Za počitek je bilo prezgodaj, zato sva se vrnila na glavno pot in nadaljevala proti Mesečevem platoju. Do tam je dež pojenjal, pričelo je pihati, vsake toliko je skozi oblake zmoglo nekaj sončnih žarkov. Čim sva stopila iz gozda, so se odprli krasni razgledi proti Hlamu in Diviški, nekaj višje, ko je pogled segel tudi do celine in okoliških otokov, pa mi je od vsega lepega skoraj zastal dah. Sonce je prosevalo skozi temačne oblake. Kamor sonce ni zmoglo, je bila pokrajina črno bela, drugod čudovito barvita. Globoka tišina in samota sta dodali svoje... Čarobno! Če sem do tod princeski vsake toliko dejal, naj stopi hitreje, sem jo do vrh Hlama nekajkrat prosil, naj malce upočasni. Sončno vreme in razgledna prostranstva so čisto nekaj drugega kot ozka steza v temačnem gozdu, zato se ji je pričelo dogajati in ker ne gre, da bi me vlekla na povodcu, se je dogajalo tudi meni. Bližje vrhu sva bila, lepše je bilo vreme. Dež je ponehal in na vrhu naju je sonce prijetno pogrelo.

Tudi na Hlamu se nisva dolgo mudila. Razgledal sem se proti Malemu Hlamu in masivu Obzove, na otoke in celino, potem pa sva se mimo lokve Kalić vrnila do kolovoza in po njem nadaljevala proti Diviški. Kmalu naju je ujela skupina pohodnic in pohodnikov, z njimi je bil tudi prijazen labradorec, ki je kar norel od veselja, ko je uzrl princesko. Ker tudi ona ni bila ravnodušna, je trajalo kar nekaj časa, da sta se bolje spoznala in se malce poigrala. S kolovoza sva kmalu zavila na pešpot, ki naju je pripeljala do ovčje staje, večje ograde iz kamenja, ki jo tod imenujejo mrgari. Tu sva prehitela skupino, ki je prej prehitela naju. Preden se je pot pričela vzpenjati, sem na pobočju zagledal več modrih "stvari". Mislil sem, da gre za modre sode, tako je bilo videti vse skupaj od daleč, potem se mi je zdelo, da bi to lahko bili v modro pobarvani čebelji panji. Kar se te modre "stvari" pričnejo premikati. Nadel sem si očala in ugotovil, da gre za ovce. Spomnil sem se na Obzovo, tudi tam sem videl nekaj pobarvanih ovc, a so bile tiste precej manj vpadljive kot te.
Mesečev plato nekateri imenujejo tudi krški Tibet, pokrajina naj bi bila podobna tibetanski planoti, živo modre ovce, ki so tekale po pobočju Diviške, so delovale prav nadnaravno... Pazljivo sva sledila stezici, ki se je izgubljala v kršu, in prečila proti Lokvi Diviški, prekrasnem "jezercu", ki je s kamnitim zidom oz. ograjo razdeljeno na pet delov, na toliko torej, kot je lastnikov zemljišča. Tudi pašne površine so pogoste razdeljene z "neskončno" dolgimi kamniti zidovi. Tu nekje naju je prišel pozdravit beloglavi jastreb, ki je kar nekaj časa jadral visoko nad nama.

Do vrha ni bilo daleč in kmalu sva se pridružila skupini, ki naju je pred lokvo drugič prehitela. S princesko sva se lotila dobrot, oni pa so se odpravili naprej proti Hlamu. Med malico sem se razgledoval proti celini, kjer je bilo precej oblačno, in na bližnje otoke. Kar nekaj njih sem že obiskal, a je od takrat preteklo mnogo vode, saj obiski segajo v srednješolske čase.

Zavedajoč se, da je kar dolga pot za nama in da nazaj ne bo nič krajša, s princesko nisva dolgo posedala. Čim sva se malce spustila, je postalo precej toplo, tudi v kratkih rokavih me ne bi zeblo. Do gozda sva sestopila lenobno počasi, prelep dan se je naredil, da bi hitela. Borov gozd, ki je bil zjutraj turoben in siv, je bil sedaj svetal in sončen, tudi razgled na Baško je bil drugačen. Človek bi pomislil, da sestopa skozi drug gozd in gleda drugo mestece kot zjutraj.

Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva.

-> fotografije Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška