Monte Bottai

Gruden, sobota 7.12.2019

Prelaz Sella Chianzutan je sameval. Nikjer nikogar in zaprto gostišče, ko sva se pripeljala iz Tolmeča skozi Verzegnis. Povsem drugače kot v začetku junija, ko sva se zaradi avtomobilskega tekmovanja samo zapeljala preko prelaza in se namesto na Bottai odpravila na Teglaro in Valcaldo. Če ne bi storila tako, bi morala po potepu čakati do poznega večera, da bi spet odprli cesto.

Vedel sem, da bo najina pot zjutraj v senci, zato sva se toplo odela. Daljši počitek zaradi novembrskega deževja in okrevanje po posegu, ki ga je prestala Cathy, sta narekovala počasen začetek in zmeren tempo. Na spodnjem koncu opuščenega smučišča sva udela pot in se odpravila proti Caseri (malgi) Avrint. S prvima dvema kilometroma sva opravila po gozdni cesti, ves čas po malem navzdol. Do razpotja, kjer naju je smerokaz spet usmeril navzgor, sva se spustila za skoraj stopetdeset metrov. Nekaj ovinkov pod planino sva prišla do odcepa poti "811", ki skozi gozd pelje do Casera Montuta. Običajno se vzpon opravi po tej poti oziroma v tej smeri, za obratno sem se odločil zato, ker nisem vedel, kako bo šla princeski pot izpod tačk. Torej položneje navzgor in strmo navzdol...

Poleti je Cathy, ki ima v potnem listu zapisano uradno ime Crazy Cathy RoadRunners, dopolnila štirinajst let. Dovolj, da so se pojavile prve starostne težavice, kot so nekaj slabih zobkov, malce obrabljen kolk in rahel šum na srčku. Vojak Švejk bi dejal: "Samo brez panike!" in tega mnenja je bil tudi najin veterinar. Slabe zobke je pod anestezijo izruval, ostalo pa zaenkrat princeske še ne ovira. Tako kot zame, tudi za zverinico velja, da z leti visoke gore postanejo še višje in strma pota še strmejša, zato bova nadaljevala po pameti, da ja ne bo prekmalu previsoko in prestrmo...

Sama na prelazu, sama na poti, sama na plan... Ne, na planini nisva bila več sama, tam sva srečala mlajši par. Sonce, na katerega sem računal, še ni zmoglo oblačnih kopren, v hladu pa nama ni bilo do posedanja.

Nadaljevala sva s potepom in za casero zavila v gozd, kjer je pot postala strmejša. V mislih sem še enkrat preletel opise poti, ki sem jih na predvečer še zadnjič prebral, in se spomnil, da je nad casero razpotje, kjer gre ena pot strmo naravnost na vrh in druga položneje naokoli. Res sva kmalu prišla do skalnatega skoka, kjer se je markirana pot nadaljevala po desni strmo gor, naravnost pa se je položno nadaljevala nekakšna stezica oziroma stečina.To bo to, sem pomislil, in nadaljeval po položni. Stezica oziroma stečina je bila vse težje sledljiva in ko jo je zmanjkalo, nisem vedel, kaj bi. Naj se vrneva in nadaljujeva po markirani poti ali naj nadaljujeva po strmem, poraščenem grebenu, ki nad nama vodi proti vršnim pobočjem. Vrh je bil videti blizu, zato sem se odločil za slednje in že nekaj minut kasneje in nekaj deset metrov višje mi je bilo žal... Pobočje je postalo strmejše, mestoma skoraj prepadno, vmes so bili skalni skoki, na tleh pa listja prek gležnjev, po katerem je hudičevo drselo. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da bi bil sestop zahtevnejši, tudi nevarnejši od nadaljevanja, zato sem pospravil palice in sila previdno izbiral smer nadaljnjega vzpona. Ponekod sem princesko dvignil na poličko nad seboj, jo drugje povlekel s povodcem, da je sama lažje zmogla strmino, nekajkrat pa sem jo imel celo v naročju in se vlekel za veje navzgor. Kaj bi bilo, če bi mi veja ostala v roki ali če bi mi zdrsnilo na skoraj navpičnem pobočju, sem razmišljal šele, ko sva spet stopila na markirano pot. Nanjo sva prišla točno tam, kjer je razpotje položnejše in strmejše, obe sta seveda markirani. 

Tu sva prišla na markirano pot. Pogled navzdol ne razkrije dejanske strmine in izpostavljenosti.

Princesko sem pocrkljal v naročju, češ, imenitno si zmogla kalvarijo, ki sem nama jo zakuhal, potem pa sva nadaljevala po strmi. Po strmi zato, ker je bila precej položna v primerjavi s pobočjem, po katerem sva prišla. Ob misli, da sva morebiti naredila prvenstveno, sem se nasmehnil, čeravno mi ni bilo prav nič do smeha. Pomrznjen sneg na poti je zahteval previden korak, čeprav ga je bilo le za prst ali dva. Vršna pobočja in vrh sam pa so bila kopna in hoja po visokih travah obema v veliko veselje. Vrh ni bil samo najin, kar nekaj se nas je našlo zgoraj. Prijalo bi posedeti na mehkih travah, a sva počitek določila pri Caseri Avrint. Prehladno je bilo na vrhu, saj se je sonce še vedno skrivalo za oblaki, tudi nekaj vetra je dodalo svoje.

Počitek pri caseri je obema dobro del. Z veseljem sem opazoval zverinico, ki ni bila videti prav nič utrujena. Veselo je raziskovala okolico, vmes pohrustala kak briketek ter se pred nadaljevanjem sestopa še malce pocrkljala v mojem naročju. Do prelaza sva imela še kar nekaj poti, zato nisva dolgo posedala. Na razpotju nekaj nižje sva stopila na "811" in po nekaj korakih osupla obstala. Pot se je nadaljevala strmo navzgor do nekakšnega sedelca, za katerim sem upal, da se bo usmerila navzdol. Do sedelca nama je šlo lažje, kot sem predvideval, nadaljevanje pa je bilo bolj po najinem okusu. Položno in navzdol, prepričan sem bil, da je najhujše za nama. Že po nekaj ovinkih je prepričanje usahnilo, saj sva spet morala navzgor, nič manj strmo kot prej. Nadalje sva morala prek hudourniških grap, ena je bila celo zavarovana z jeklenico, brez nje ne vem, če bi zmogla preko, tudi strmih gor in dol se je nabralo še kar nekaj in ne enkrat sva morala iskati nadaljevanje poti, ki je bila markacijam navkljub ponekod težko sledljiva. Do Casere Montuta sva med sestopom naredila skoraj dvestopetdeset metrov vzpona. Tam sem si pošteno oddahnil, saj sem vedel, da sva zagotovo iz hudega.

Do avta sva se vrnila po opuščenem smučišču.

Potep, ki naj bi bil kratek in naj bi naju vodil po bolj ali manj položnih poteh, je tako postal precej zahtevna tura. Nehote sva se temeljito preizkusila in z največjim zadovoljstvom ugotovila, da še zdaleč nisva za v staro šaro.

-> fotografije Monte Bottai