Za smuko bo še čas, sem dejal princeski, ko sva razmišljala, kam naj greva pretegnit noge in tačke. Veš, visoko zgoraj je zapadlo ogromno snega, sem dodal, nižje pa je še kopno in mi ni do tega, da bi nosil smuči. Najbolje, da greva spet v hribe na morje, sem zaključil glasno razmišljanje. Beseda hribi je princeski sila domača, menim, da tudi morje že precej dobro razume, saj je veselo zastrigla z ušeski.
Tokrat sva imela izhodišče v Vrbniku, majhnem mestecu na severni strani otoka, tisti torej, kjer je pogled na celino. Parkirišče, ki je v poletni sezoni plačljivo in pogosto polno do zadnjega kotička, je bilo sedaj brezplačno in skoraj prazno. Presnetilo me je, da mestece ni bilo praznično okrašeno in je bilo videti kot izumrlo, le nekaj starejših ljudi je šlo svojo pot. Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva se odpravila nad mestece in pri vinarni Katunar našla prve markacije. Po kolovozu med vinogradi sva se uspešno izogibala velikim lužam, ki so zgovorno kazale, da je tudi tod obilno deževalo. Ponekod so bili vinogradi dobesedno poplavljeni. Da sva zmogla priti na drug kolovoz, po katerem se je nadaljevala najina pot, sem moral vzeti princesko v naročje in preskočiti ogromno lužo, bog ne daj, da bi padla vanjo. Potem je bilo z blatom konec, z lužami tudi, precej prijetneje je bilo vandrati, kot prej med vinogradi. Hodila sva in hodila, kar me spreleti, da že dolgo časa ni markacij ob poti. Vseeno sva še kar hodila, bo že, sem si mislil. Potem je kolovoz zavil v napačno smer in moral sem pogledati na zemljevid. Nič, nazaj morava, sem rekel princeski, in se obrnil. Vrnila sva se do križišča obeh kolovozov, torej skoraj do vinogradov, tam sem v gozdu hitro našel široko stezo in precej markacij, ki so šle v pravo smer proti Malemu Hlamu. Nekaj minut kasneje sva se končno počutila kot v hribih, saj se je pot pričela vzpenjati.
Kmalu sva prišla tudi do prvih razgledov, saj so bile drevesne krošnje gole in se je videlo skoznje. Nekaj višje sva spet prišla do ceste, tam sem bil pozoren, in brez izgubljanja našel nadaljevanje poti. Če sva bila na najinih minulih krških potepanjih vajena golih pobočij, pravih prostranstev, in tudi ostre skale, sva tokrat hodila po bolj ali manj mehki poti skozi gozd, ki se je dvigal visoko pod vrh. Potem je stezica zavila levo in v daljšem prečenju skoraj obšla vršno pobočje, ki je na drugi strani postalo manj poraščeno in precej bolj skalnato. Čim sem zagledal nekakšen oddajnik na vrhu, sem vzel princesko v naročje, splezal preko ograje, za katero se je pasel trop ovac, in se čez drn in strn odpravil proti vrhu. Markacije so se nadaljevale ob ograji naprej, a sem imel občutek, da se poti pričenja spuščati, zato sem jo po lepo prehodnem terenu ubral kar po svoje. Princeska je ta del poti opravila v mojem naročju, saj je bila skala ostra, vmes pa je raslo obilo trnjastega grmičevja. Na vrhu sva se razgledala in odžejala, čas za prigrizek pa sem prestavil na kasneje, saj naju je pred lažje prehodnim, manj skalnatim in trnjastim svetom, čakal še lep kos poti.
Tudi nazaj grede sem imel princesko v naročju, vse do ograje, za katero sva spet prišla na markirano pot. Tam sva se malce lovila po razbitem svetu, tudi poplezala po kaki skalci navzdol, da nama ni bilo potrebno skozi grmovje, in kaj hitro zmogla do sedelca, kjer je bilo razpotje več poti. Tu sva končno sedla k počitku, na vrhu sva namreč vse opravila stoje, in poskrbela tako za prazen želodček, kot za spet suho grlo. Po počitku sva se odpravila navzdol po najkrajši poti, ovinek, ki sem ga imel v načrtu, sem prihranil za prihodnjič. Zima bo še dolga, vreme ali razmere za višje gore ne bosta primerna, zato se bova proti morju ali na otok zagotovo kaj kmalu spet odpravila, sem si mislil. Po široki stezi sva nadaljevala s sestopom, kar zaslišim žuborenje vode in za ovinkom skoraj stopim v potok, ki je drl prav po markirani stezi. Princeska se je spet preselila v naročje, ne gre, da bi se mokra potepala pozimi, jaz pa sem ob robu lovil ravnotežje in pazil, da se ne prekucneva. Podobnih kosov poti sva imela kar nekaj, potem pa sva prišla nad vinograde, kjer sva že od daleč opazila ljudi, ki so delali v njem. Ko sem že mislil, da sva z vodo opravila, sva spet prišla do potoka, tokrat tam, kjer je bil tudi velik tolmun in nad njim nekaj slapov. Čudovito. V vinogradu smo se pozdravili, bili so presenečeni, ko so naju zagledali, saj je bil ponedeljek, ko se jih tam potepa še manj, kot ob koncih tedna. Sploh v tem času leta. Pozdravu je sledilo nekaj vljudnostih besed, tem pa krajši klepet, med katerim sem izvedel, da je toliko vode velika redkost, da je potok običajno potoček brez slapov in tolmuna, da je večji del leta struga suha kot poper. No, pa sta se nama voda in blato na začetku potepa odkupila, sem si mislil. Potem so oni nadaljevali z delom, midva pa s sestopom.
Zadnji del poti sva opravila po cesti, tako kot na začetku, le da se vse do avta nisva več izgubila. Ni morja brez morja sem rekel princeski, ko sem se preoblekel in preobul, zato sva se sprehodila še skozi Vrbnik do obale in se tam malce razgledala.
Po zadnjem potepu na Krku sem pisanje v blogu zaključil takole: "Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva." Današnji potep se je zaključil skoraj enako. Steklenici vina sta bili dve, namesto sira pa sem domov odpeljal nekaj sadja. Da se kmalu vrneva, pa se seveda razume samo po sebi.
-> fotografije Mali Hlam
Ni komentarjev:
Objavite komentar