Tura, ki se je medila vrsto let, se je končno zgodila. Ni ne prva, ne zadnja, ki je bila dolgo časa na seznamu "nekoč". Precej jih je, takšnih in drugačnih tur, na katere se odpravljam že dolgo, res dolgo časa, pa se kar ne morem in ne zmorem odpraviti. Ene so zahtevnejše, te imajo alpinistično oceno in tu zna vrv priti prav, vsaj kar se sestopa tiče, druge so bolj izletniške narave, torej takšne, kjer greš lahko gor in dol z rokami v žepu. S prvimi odlašam, ker se sprašujem, ali moje izkušnje zadostujejo, da bom težavam kos, z drugimi zato, ker se mi pogosto zde njih vrhovi prenizki ali poti prekratke. Potem pa čas, ki neusmiljeno teče, zadeve postavi na svoje mesto in vsake toliko se zgodi kakšna teh bolj ali manj zahtevnih tur in izletov, o katerih razmišljam dolgo vrsto let...
Do odcepa za Piancavallo mi je bila pot znana, od tam do Coste in naprej gor do svetišča Madonna del Monte pa sva se peljala prvič. Parkirišče je bilo skoraj prazno, čeravno je ura v cerkvenem zvoniku odbila devet, ko sva vzela pot pod noge.
Po cesti, po kateri sva se pripeljala, sva nadaljevala nekaj ovinkov naprej do smerokaza, ki naju je usmeril na pešpot v redek gozd. Pobočje je počasi prešlo v široko sleme in višje v sorazmerno strm travnat greben. Kaj kmalu sva bila dovolj visoko, da sva uzrla lesketajočo morsko gladino, če sva se ozrla nazaj, in bleščeče zasnežene vršace Julijcev, če sva pogledovala v smeri, od koder sva pripotovala. Nad nama pa travnat greben, za katerega se je zdelo, da naju vodi v sinje nebo... Sonce je prijetno grelo. Če ne bi rahlo pihljalo, bi nama znalo biti celo pretoplo. Zverinica z migetajočim repkom in sam z nasmeškom na licu sva drobila v breg. Tako lepo je bilo, da se še pogovarjala nisva, da ne bi motila skoraj svečane tišine. Da se zaradi urnega koraka ne bi upehala, sem vsake toliko naredil posnetek in vmes malce poduškal, princeska pa si je vsake toliko vzela čas in z zanimanjem ovohala in pomokrila kak grmiček ob poti. Višje sva bila, bolj je pihalo. Pod vrhom je pot zavila na desna pobočja - tu je pihalo še najbolj. Po krajšem prečenju sva nedaleč naprej zagledala planino in tam zavila levo proti nemarkiranemu vrhu. Po visokih travah sva jo ubrala proti vrhu, za katerega ne bi vedela, da je vrh, če ne bi bil zgoraj velik kamnit možic in v njem vpisna knjiga. Nobenega križa, kot sva jih vajena drugod, in presenetljivo nobenega Marijinega kipca. Suhe in visoke trave so bile kot naročene, da bi sedel nanje, pretegnil noge in si privezal dušo. A kaj, ko je za nama na vrh prišel tudi veter in poskrbel, da nama je postalo precej hladno. Nič, nižje najdeva zavetje, sem si mislil, in nadaljeval s potepom.
Navzdol je šlo kar samo vse do Casere del Medico, nekaj naprej pa sva že zavila na pešpot, ki je vodila proti izhodišču. Čim sva prišla nekaj nižje, je prenehalo pihati in z veseljem sva sedla k počitku. Prigrizek in pijača sta nama dobro dela, krajše posedanje takisto, potem pa sva nadaljevala s sestopom. Travnate strmali je nižje zamenjal gozd, skozi katerega sva prišla na cesto, po kateri sva kmalu prišla do ovinka, kjer sva zjutraj stopila na pešpot. Do avta ni bilo več daleč, tam sem se preoblekel in preobul, princeska pa je šla počivat v svoj boks. Potem sem stopil do bližnjega svetišča, si ogledal jaslice, prižgal svečko in nekaj minut posedel v tišini.
Tako, kot sva na poti v gore dočakala jutro, sva na poti domov pričakala noč. Kdo bi vedel katerič tako, še manj, kolikokrat še...
-> fotografije Monte Caseratte
Ni komentarjev:
Objavite komentar