Dolgo časa smo se menili, preden smo se zmenili. Z ozirom na to, da smo se kmalu po Novem letu odpravili na Vošco in se vse od takrat do pozne pomladi menili za turno smuko in se ne zmenili, kasneje pa za kopne potepe in se do danes nismo našli, nam je tokrat uspelo. No, skoraj, oziroma tričetrtinsko. Četrto še iščemo...
Vinkovo idejo, da vzpon opravimo z gondolo, namesto peš, in se potem skoraj vodoravno odpravimo do razpotja treh poti, sva sprejela z veseljem. Čeravno sem se četrtič odpravljal na Bavho, si z gondolo do danes nisem nikoli pomagal. Še spomnil se nisem nanjo. Zna biti, da takrat ni več obratovala. Kakorkoli že, gondola nas je mimogrede dostavila krepko nadstropje višje, tam smo se spustili do kapelice in od tam še nekaj malega po smučarski progi navzdol, potem pa stopili na peš pot 636a.
Edina na tej strani Kanina, ki je še nisem prehodil, zato sem bil Vinkove ideje z gondolo še toliko bolj vesel. Pot je spretno speljana po značilnem kraškem svetu, polnem vrtač in balvanov, kjer smo pogosto poplezavali in skakali s skale na skalo in tudi iskali nadaljevanje, tam kjer se je bila pot v zaraščenem ali skalnem svetu izgubila. Do stičišča poti, tiste, ki pripelje iz doline, tiste, ki vodi navzgor proti Prevali in tiste, ki pelje naprej proti Bavhi, smo potrebovali približno toliko časa, kot bi ga potrebovali za peš vzpon iz doline, morda malce manj. Položna pot nas je zagotovo precej manj upehala, kot bi nas tista iz doline, zato smo poskočno nadaljevali proti Bavhi, vmes pa se, tako kot že ves čas potepa, menili o tem in onem. Še največ o gorah, o poteh nanje, seveda tudi o turni smuki, predvsem o smuku v Možnico, ki nam je vsem precej ljub in si ga želimo kaj kmalu ponoviti. Pot nam je šla dobro izpod nog in kmalu smo pod seboj zagledali prostrano vrtačo in nad njo bivak pod Bavho. Vso pot nas je spremljalo sonce, ki je na trenutke pošteno grelo, dočim so se Poliški Špiki že sredi dopoldneva zavili v oblake, prav tako Viševa skupina. Ko smo zmogli do bivaka, smo opazili, da se tudi nad kaninskim grebenom oblači, takisto okoli Rombona, tam je bilo že prav temno. Podvizali smo se na vrh, tam na kratko počili, se seveda tudi okrepčali in odžejali, potem pa urno stopili proti dolini.
 |
| Foto:Eka |
Okoli nas tema, pri nas pa nekaj malega sonca, sem si zamrmral v brado, ko sem se vrnil do bivaka. V vrtačo, morda bi bilo bolje reči kotanjo ali krnico, smo sestopili mimogrede, tam pa zavili na pot 637 in se po njej vrnili v dolino. Potočkov, ki polze po skalah na Pian dele Lope, je bilo malo, več je bilo blata na poti, ki pa je bil kratkega veka. Pot skozi Buco del Cuco, kot pravijo predelu pod Pobičem, se je malce vlekla, a smo jo zmogli in ko smo na koncu zmogli še nekaj asfalta, je bila krasna tura za nami.
 |
| Foto:Eka |
Piko na i smo kot običajno pritisnili v gostišču na planini Spodnji Krni Dol, kjer smo se posladkali z jabolčnim zavitkom, kavico in osvežilno pijačo. Maček, ki tam domuje, ni dosti manjši od princeske in precej bolj zajeten.
-> fotografije Monte Robon - Velika Bavha
Ni komentarjev:
Objavite komentar