Körbersee (Lechquellengebirge)

Veliki srpan, nedelja 11.8.2019

Vajena hladnih dni doma, v dolini, kjer sva na počitnicah, in med gorniškimi potepi tam okoli, toplega vremena med turo na Schönberg in vročine med sprehodom po Vaduzu nisva bila kaj dosti vesela. Še posebej vročina v mestecu nama je bila odveč. Prav nič odveč nama niso bili slabši vremenski obeti za soboto, oba sva bila utrujena, še manj nama je bilo odveč sobotno jutranje poležavanje. Med sprehodom je rahlo deževalo, dovolj na drobno, da sva se lahko sprehodila brez dežnika. Prijalo je pretegniti utrujene tačke in tace, po koraku se nama je poznalo, da sta naju minula dneva dokaj utrudila. Po sprehodu sva se lotila zajtrka, ki je bil tokrat obilnejši kot običajno. Princeska je na brikete dobila žličko jogurta več, jaz pa sem spraznil hladilnik in vse, kar je bilo v njem, postavil na mizo. Svež kruh in pecivo sta bila skoraj še topla, vsako jutro me je pred vrati pričakala vrečka s pekovskimi dobrotami. Počasi in z užitkom sem zajtrkoval, povsem drugače od princeske, ki je svoje pospravila mimogrede. Po zajtrku sva malce ždela, jaz za računalnikom in ona na kavču, ter snula načrte za prihodnje dni. Bila sva si edina, da bo za začetek dovolj poiskati nekaj primernega za prihodnji dan, to je nedeljo, saj naj bi dan zatem, morda dva, spet deževalo. Videl sem, da sta princesko minula potepa kar utrudila, tudi vročina je dodala svoje, zato sem iskal tak potep, kjer bi se šlo bolj malo navzgor in ne kaj dosti več navzdol. Med množico možnosti sem se odločil za potep do jezera Körbersee. Navzgor nama bo pomagala sedežnica, sestopila pa bova na drugo stran, od koder se bova na izhodišče vrnila z avtobusom. Da na poti ne bova sama, kaj sama, da zna biti gneča, sem vzel v zakup. Körbersee je bil leta 2017 izbran za najlepši kraj v Avstriji, opisujejo ga kot naravni dragulj, in ker je dokaj enostavno dostopen ter ob njem stoji tudi imeniten hotel, je obisk temu primeren.

Nedeljsko jutro je bilo sončno, zbudila sva se, še preden je pozvonila budilka. Med sprehodom je princeska vsake toliko zašepala, tako kot dan pred tem, oziroma previdneje stopila na prednjo levo tačko. Ker je bila živahna in razpoložena kot običajno, sva se po zajtrku kljub temu odpravila na potep. Vedel sem, da je tura do jezera kratka in nezahtevna, da bo obema prijala počasna hoja in, nenazadnje, da zverinico lahko tudi nesem, če bi bilo potrebno. Odpravila sva se v Warth, kjer sva parkirala pod sedežnico Steffisalp-Express in se z njo odpeljala do zgornje postaje, kjer se je začela najina pot.

Na skoraj tisočdevetsto metrih je bilo precej toplo, zgodnji uri navkljub. Počasi sva se odpravila navzgor, hoja po travnati poti je bila obema v užitek. Zložen vzpon na Hochkrumbacher Alpe je bil hitro za nama. Nadaljevanje do vrh Saloberkopf-a je bilo nekaj strmejše, tam je bila tudi najvišja točka najinega današnjega potepa. O vrhu kot vrhu raje ne bom kaj dosti, saj nanj pozimi pripelje sedežnica. Je pa sila razgleden in če bi vrh njega stal križ, namesto zgornje postaje sedežnice, bi vzpon nanj pomenil vse kaj drugega.

Princeska je pot do tod zmogla brez težav, tudi hitro, je pa res, da je raje hodila ob poti po travah, kot po kamenju. Vrh vrha sva se odžejala in razgledala, pustila, da naju je kar nekaj njih prehitelo, potem pa stopila naprej proti jezeru. Sestop do razpotja je bil strmejši, kot je bil pred tem vzpon do najvišje točke ture, nadaljnja pot do jezera pa naju je vodila po bolj ali manj ravnem svetu. Zaradi minulega dežja je bila pot ponekod blatna, na od hoje zglajenih skalah je precej drselo. Bližje sva bila jezeru, večja je bila gneča, tako tistih, ki smo bili tja še namenjeni, kot tistih, ki so se že vračali. Prvi pogled na jezero ni ponudil presežkov. Ko pa sva našla razgledno točko, s katere se je videlo jezero tako, da množice na enem koncu ni bilo videti in sva nad vodo videla gore, gladina pa se je obsijana s soncem čarobno lesketala, je drugi pogled nanj pokazal povsem drugačno lice. Romantično, sploh ob misli, kako je ob njem med sončnim vzhodom ali zahodom. Tudi ponoči, ko sveti polna luna.

Gneči navkljub sva ob njem našla prijeten kotiček, kjer sva si privezala dušo in spočila noge, jaz pa sem kot običajno našel tudi čas za spomine, želje in še kaj. Ko sva imela dovolj posedanja in sva se pričela odpravljati naprej, je do naju prišla gospa z otrokoma in naju povprašala, če odhajava. Najino počivališče jim je bilo sila všeč, saj je šlo za veliko ploščato skalo, ki je bila samo kak meter od jezera in dokaj stran od poti. Z veseljem sva jim prepustila prostor in odšla naprej, to je, odpravila sva se okoli jezera. Kmalu sva prišla do močvirnatega sveta, kjer sem jaz v en čevelj zajel nekaj vode, princeska pa je ne enkrat skoraj zaplavala. Zato sva si po obhodu privoščila še en krajši počitek in posušila namočeno. Dan je bil vroč, zato nama sušenje ni vzelo dosti časa.

Povratek, kateremu bi lahko rekel tudi sestop, sva do razpotja pod Saloberjem opravila po isti poti, tam pa sva zavila proti cestnemu prelazu Hochtannbergpass. Bolj vročina, kot zahtevna ali dolga pot, je princesko utrudila, hodila je vse počasneje, rahlo šepanje je bilo spet zaslediti, zato sem jo vzel v naročje in jo del poti nosil. Nič ni imela proti, kaj proti, videti je bilo, da ji prija, saj je zvedavo gledala naokoli, podobno kot opazuje okolico med vožnjo s sedežnico. Ko sva prišla že precej blizu prelaza in je bilo do avtobusne postaje samo še nekaj malega, sem v daljavi zagledal avtobus. Ker sem vedel, da vozi samo na vsake pol ure ali celo redkeje, do čakanja pa mi ni bilo, sva s princesko stekla in na postajo prisopihala skupaj z njim. Še preden sem našel kartico, s katero sva imela brezplačen prevoz, je že ležala med sedeži in uživala v prijetno ohlajenem vozilu. Pot, za katero bi peš potrebovala dve uri, sva z avtobusom opravila v manj kot četrt. 

Med vožnjo domov sem med poslušanjem radia slišal vremensko napoved, ki je za prihodnji dan obetala močno deževje. Cathy, sem glasno dejal, da me je princeska slišala v svojem boksu, jutri bova spet dolgo spala...

-> fotografije Körbersee