Že tretjič ta teden sva se pripeljala v Lech. In se, ne da bi se ustavila, odpeljala naprej proti Feldkirchu, od koder naju je pot vodila v Liechtenstein, do vasice Malbun. Lani sva tod opravila krasno turo, čemu letos ne bi še ene, sem si dejal že spomladi, ko sem doma načrtoval počitniška potepanja.
V sončnem in precej toplem jutru sva začela s potepom. Vrh prvega klanca sva zavila s poti in stopila do bližnje kapelice, da sem pogledal proti Augstenbergu, na katerega sva se povzpela lani, potem pa prek travnika stopila nazaj na pot in nadaljevala novi dogodivščini naproti. Princeska je začela poskočneje kot včeraj, da sva hitela, pa bi težko dejal.
Po široki in zložni poti sva jo drobila navkreber, pozdravljala tiste, ki so naju prehiteli in tiste, ki sva jih prehitela midva, in kmalu prišla do razgledne vzpetinice nad potjo. Stopila sva gor, da se razgledam, tudi odžejala sva se, res je bilo toplo, potem pa nadaljevala do bližnjega sedelca Sass-Fürkle, kjer naju je smerokaz usmeril v levo. Tod sva morala preko pašnika, kjer se je paslo nebroj krav, a so bile k sreči precej pod in nad potjo, tako da si nismo bili v napoto. Ko sva prišla na varno, za ogrado, zavarovano z električnim pastirjem, sva v daljavi uzrla najin vrh. No, prav daleč ni bil videti, a vseeno dovolj, da sva vedela, da naju čaka še kar nekaj hoje.
Pot, po kateri sva se vzpenjala, je bila imenitno speljana. V blagem vzponu je vodila pod skalnatimi pečinami, kjer je bilo vsake toliko potrebno popaziti na korak, ker je bil svet podrt, in kjer nama je ne enkrat bila v pomoč tudi jeklenica. Po nešteto krajših gor in dol je pot končno privedla do rušja in ko sva zmogla še tega, naju je čakal samo še strm travnat vršni del. Kot da bi vedela, da sva tik pod vrhom, je princeska pospešila korak in kmalu sva sedla na trave pod križem. Kar precej jih je že posedalo na vrhu, ki je tolikanj prostran, da je travnatih zaplat dovolj za vse riti, ki pridejo gor. Dolgo potovanje do Malbuna in ne ravno kratek vzpon sta me dodobra zlakotnila, tako da sem precej večji sendvič kot običajno zlahka zmazal. Zanimiva druščina smo bili na vrhu, slišalo se je francosčino in ruščino, tudi slovenščino, če sva s princesko kakšno rekla, in kar nekaj "različic" nemščine. Za tiste, ki so pozdravili s "hoi", sem vedel, da so domačini, saj sem se njihovega pozdrava naučil že lani. Razgled na lihtenštanjsko nižino je bil čudovit, na okoliške gore, tudi avstrijske in švicarske, nič manj.
Običajno se od zgoraj vidi več, tudi bolje, kot od spodaj, in tudi tokrat je bilo tako. Lepo sva videla neoznačeno stezo, ki se je vila z vrha naravnost navzdol, potem spretno vijugala skozi bolj ali manj gosto rušje, in se blizu pašnika s kravami priključila na markirano pot. S pridom sva jo izkoristila, saj je bil sestop tako krajši, del ture pa zaokrožen, če že vsa pot ni mogla biti. Vročina je bila precejšnja, sploh zato, ker nižje ni pihljalo, kot je na vrhu. Verjetno sva jo še bolj čutila tudi zato, ker je bilo med turami v Lechtalu in v sami dolini vedno prijetno sveže, če že ne hladno. Na pašniku so se nazaj grede krave pasle prav na poti in ob njej, ogromno krav, zato sva jih s princesko obšla čez drn in strn in na koncu preplezala še ograjo z električnim pastirjem. Bližje sva bila Malbunu, počasneje nama je šla pot izpod nog. Tam sva spet zavila do kapelice, pred katero je ogromen vodnjak. Pošteno sva se odžejala, jaz sem se tudi umil, princeska pa je z mojo pomočjo namočila tačke in trebušček, da se je tudi ona osvežila.
Do avta nekaj nižje ni bilo daleč, tam sem se odel v mestna oblačila, potem pa sva se odpeljala v Vaduz. Tako kot lani, je bilo tudi tokrat sila vroče, saj so namerili več kot trideset stopinj. Zato sva s princesko sklenila, da ponoviva lanskoletni sprehod. V Dolce Viti sva si privoščila največji lonček sladoleda, potem pa stopila na drugi konec peš cone in tam v pekarni kupila še kruh in rogljičke, za katere se je doma pokazalo, da so bili enako slastni kot tisti pred letom. Na lihtenštajnsko-avstrijski meji sem še zadnjič rekel "hoi", nato pa sva skozi Lech, brez njega kot kaže ne gre, odpotovala domov. Liechtenstein naju je tudi v drugo navdušil, kar se potepa tiče, kar se sprehoda v Vaduzu pa nekaj manj, saj je bilo prevroče. Če gre v tretje res rado upava, da bo šlo takrat brez vročine.
-> fotografije Schönberg
Ni komentarjev:
Objavite komentar