V torek zjutraj je prenehalo deževati, nekaj sončnih žarkov je zmoglo skozi oblačne koprene. Deževni ponedeljek nama je prijal, počitek je obema dobro del. Ne gre, da bi tudi v torek ždela doma, sva si rekla, sploh zato, ker naj bi popoldan spet deževalo. Odpeljala sva se po dolini navzdol, v Häselgehr, in od tam navzgor, v Gramais. Vas ima tri zaselke, Dörfl, Gschwendt in Riefen, prvega januarja letos so v njej našteli enainštirideset stalno živečih prebivalcev in je najmanjša občina v Avstriji.
Lične hiške na strmih bregovih in gore nad vasjo. Mir in tišina. Starejša gospa, oblečena v nošo, ki dela na svojem vrtičku. Cerkveni zvon, ki odbije uro. Nekaj trenutkov se zapiše v spomin in postane večnih.
Sprehodila sva se skozi vas in naprej proti zatrepu doline, na smerokazih sem prebiral, kam vodijo poti, in si ogledoval okoliške gore. Potem so padle prve kaplje, bila sva brez dežnika, zato sva se vrnila v vas. Preden sva odšla, sem stopil v lično hiško, v kateri je trgovina z domačimi izdelki. Med, marmelade, spominki, prtički, čaji, ... S polno vrečko dobrot sva se odpeljala domov, vedel sem, da se kmalu vrneva.
Četrtkovo jutro je bilo spokojno tiho, ko sva v drugo prispela v Gramais. Praznično, ne samo zaradi praznika Marijinega vnebovzetja. Nikjer nikogar, le velik muc je stekel preko ceste, ko sem parkiral vozilo. Ko sem se na bližnji klopci preobuval, je ura v cerkvenem zvoniku odbila četrt čez osmo. Princeska je nestrpno čakala, da skoči iz svojega boksa, prav nič utrujena po včerajšnjem potepu. Počasi sva se odpravila navzdol do potoka in onstran še zadnjič v teh počitnicah vzela pot pod noge.
Princeska je urno drobila po strmi poti navkreber, jaz nič manj urno za njo. Sopihala sva v breg, kar se na glas zasmejem. Tudi midva imava vnebovzetje, v smehu rečem princeski, tako strmo je, da vsakič, ko pogledam navzgor, vidim samo nebo. Zverinica pa nič, niti ošvrknila me ni s pogledom. Strmina visoko pod vrh ni popustila, midva tudi ne, tako da sva kmalu zmogla nad gozdno mejo. Tam sva prišla do borovnic. Vse polno jih je bilo ob poti, malce kislih, a sočnih, zato sva na kratko posedela in si jih privoščila. Sonce kar ni in ni zmoglo koprenaste oblačnosti, ob pogledu na nebo sem pomislil, da se zna vreme poslabšati prej, kot napovedi obetajo.
Nadaljevanje je bilo zložno, med ruševjem sva se vzpenjala navkreber, proti od daleč vidnemu križu na vrhu. Tam sva se razgledala, potem pa nadaljevala naprej in nekaj višje pod grebenom zaključila z vzponom. Razgledi so bili tod daljnosežnejši, kot nižje na neizrazitem vrhu, videlo se je tudi slapove pod jezerom Roßkarsee, ki se je skrivalo očem za skalnim robom.
Med počitkom sem si vzel čas in še enkrat prehodil minevajoče počitnice. Pomislil na kraje in vrhe, ki sva jih v minulih dneh obiskala, na doživetja, ki so za nama... Lepo je bilo, sem si dejal, naj bo še dolgo tako...
Potem sem se še zadnjič razgledal po okoliških gorah in odpravila sva se v dolino. Princeska je hitela tudi navzdol grede, sestop je bil skoraj prehitro za nama.
Že blizu vasi je padlo nekaj kapelj dežja, ob potoku sva še malce posedela, potem pa opravila še z zadnjim vzponom do parkirišča in najin zadnji potep je bil pri koncu.
-> fotografije Hirschhalskopf
Ni komentarjev:
Objavite komentar