Dež, spet dež, še vedno dež. Tako in nič drugače je bilo v torek ves dan. V sredo je bilo bolje, dopoldan sva nekaj suhih ur izkoristila za potepe po okoliških vaseh in se v eni od njih do sitega najedla sladoleda.
Če sem se zadnje ture domislil med posedanjem na balkonu, se mi je današnja utrnila med lizanjem sladoleda. Zakaj ne bi šla še enkrat v Lech in tam opravila turo na drugi strani doline, me je prešinilo.
Ob podobnem času kot v ponedeljek sva zavila v taisto garažno hišo. Če sva imela v ponedeljek do postaje žičnice pet minut, sva morala tokrat samo preko ceste in že naju je gondola odpeljala navzgor. Skoraj, da nisem mogel verjeti, kako prelesten dan se je naredil, saj je v sredo zvečer deževalo in dež ni pojenjal dolgo v noč. Gondola naju je popeljala iz Lecha v Oberlech, tam sva presedla na sedežnico Petersbodenbahn in se z njo odpeljala visoko pod najino goro. Princeska je z zanimanjem opazovala okolico, sedeč v mojem naročju, svež vetrc nama je kuštral lase. Ko sva sestopila s sedežnice, se je v daljavi dvigala siva skalnata gmota nad zelenimi pašniki, najin vrh, videti je bilo, da vzpon ne bo od muh. Že vedo, čemu so v opisih ture opozorila, da je pot namenjena samo izurjenim, sem si mislil, in pohitel za princesko, ki je urno stopila v breg.
Do koče Kriegeralpe, bolj visokogorske restavracije kot koče, sva šla urno, saj so se ob poti pasle krave in mi ni bilo do tega, da bi se kakšna želela bolje spoznati z nama. Potem sva upočasnila korak in po cesti nadaljevala proti sedlu Mohnensattel. Kot kaže so travniki tod samo kravji, saj ob cesti ni bilo pešpoti, po kateri bi se izognil makadamu. Kakorkoli že, vzpon nama je šel precej počasi izpod nog, vsaj občutek je bil tak, ker naju je prehitelo kar nekaj njih, midva pa nikogar. Sicer mi je vseeno, če naju prehitevajo, le naj, a vse do sedla se nisem spomnil ture, kjer bi del pot prehodila tako počasi. Morda se mi samo dozdeva tako, sem si ne enkrat dejal, ko sem capljal za princesko. Na sedlu sva dohitela vse, ki so naju prehiteli, in nekaj tistih, ki so začeli pred nama. Vršno pobočje je bilo videti prav grdo, naj mi bo oproščeno za to besedo, saj je bilo videti kot kamnolom, poln krša.
Ker ni bilo videti, da bi tisti, ki sva jih dohitela, imeli namen odpraviti se naprej navzgor, vsaj ne kmalu, sva nadaljevala proti vrhu. Princeska je po ovinku, morda dveh, prestavila v višjo prestavo in po naslednjih dveh skoraj zakopala v breg. Si si vzela dolg zalet, ali kaj, sem ji glasno dejal, misleč na pot od vrh sedežnice do tod. Ona pa nič, kot da nama je medved za petami, jo je drobila v breg. Ker je bila pot v tistem kršu težje sledljiva, princeska pa je nekajkrat nameravala kar povprek naravnost navzgor, sem bil pozoren na markacije, da sva se vsaj približno držala poti. Zagotovo je v takem svetu po poti najlažje, četudi poti skorajda ni. Ko sva opravila s kamnolomom, pardon, vršno strmino, je pot postala prijetnejša in zložnejša, tam sva jih srečala nekaj, ki so že sestopali, in kmalu zatem sva zagledala križ vrh Mohnenfluh-ja. Še malce sem ter tja, tudi dol in gor, in že sva bila na vrhu. Princeska je bila vesela pohvale, da je imenitno opravila z zahtevnejšim delom vzpona, vprašanje, čemu je spodaj tako počasi capljala, da me je skoraj zaskrbelo, pa je enostavno preslišala. Naj ji bo, sem si mislil, ne bova sedaj o tem, bolje da nekaj prigrizneva in se odžejava, dokler je vrh samo najin. Izbral sem najbolj ploščato skalo, na katero je moja zadnjica imenitno sedla, in se lotil dobrot, ki sva jih imela s seboj. Cathy mi je seveda pomagala, čeravno je že doma izdatno pozajtrkovala. Po okrepčilu sem se lotil razgledov. Nekaj gora onstran doline sem že poznal, poleg tistih treh vrhov, katere sva obiskala pred dnevi, in sedaj sem razmišljal, kateri bi lahko prišel na vrsto v prihodnjih dneh. Preveč jih je bilo, skalnatih in s travo poraščenih vrhov, da bi si upal reči: "Na tega se odpraviva", raje sem sedel nazaj na taisto ploščato skalo kot prej in še malce počival. Potem so pričeli prihajati na vrh še drugi in ker je okoli križa malo prostora sem princeski dejal, da bo čas, da se odpraviva navzdol.
Sestop do sedla je bil prav tako hiter kot vzpon, verjetno še bolj, tam pa sem princesko komaj ustavil, da ni nadaljevala proti sedežnici. Nekaj jih je počivalo na sedlu in dekle, ki je bilo tam, me je povprašalo o poti. Povedal sem ji kakšna je, na kaj je potrebno popaziti, tudi, da vsak zase najbolje ve, kako je pripravljen in kakšne ima izkušnje. Njen odgovor je bil sila kratek, morda tudi odrezav. Poleg hvala je namreč dodala: "Če je pes prišel gor, bom tudi jaz." Nisem nadaljeval pogovora, le pozdravil sem jo in njenega spremljevalca tudi, potem pa sva s princesko stopila navzdol proti jezeru Butzensee. Vedel sem, da nama bo kasneje vzpon nazaj na sedlo odveč, a je bilo jezero videti tako čarobno, da si ne bi oprostil, če se ne bi potrudil do njega. Do obale sva zmogla hitreje, kot sem mislil da bova, tam sva poiskala samoten kotiček tik vode in malce posedela.
Nazaj na sedlo nama ni bilo hudega. Podobno počasi, kot zjutraj od sedežnice gor, sva capljala navkreber, od daleč je bilo verjetno videti, da me princeska vleče za seboj, saj je bil povodec ves čas napet. Na sedlu se nisva ustavljala, le pozdravila sva tiste, ki so tam počivali, in nadaljevala navzdol proti sedežnici. Princeska jo je drobila vse hitreje in hitreje in bila najhitrejša ravno takrat, ko sva morala mimo krav. Prav hvaležen sem ji bil, čeravno sem jo komaj dohajal.
Preden sva sedla na sedežnico sva se odžejala in se nato z vetrom v laseh odpeljala v dolino. V gondoli so misli že bežale v prihodnji dan, ko...
O tem, pa potem.
-> fotografije Mohnenfluh
Ni komentarjev:
Objavite komentar