Moja pota po gorah (ino drugod): Mrzla gora

Mali srpan, sreda 28.7.2021

Želja je toliko, da ne vem kam z njimi. Ne samo, kar se gorniških potepanj tiče. Pred dopustom sem imel nekaj idej, prepričan, da jih kaj kmalu udejanim. Mrzle gore ni bilo med njimi, ne v ožjem, ne v širšem izboru. Sploh je ni bilo. Od kod se je prikradla v moje misli ne bi vedel, da je bila tura imenitna in bi si bilo greh želeti lepšega dne v gorah, pač.

Zgodnja ura je obetala prazno parkirišče in res sem ob šestih parkiral povsem zgoraj in četrt ure kasneje stopil v breg. Davno tega sem češče obiskoval gore nad Logarsko dolino, Okrešelj je bil izhodišče mnogih tur. Čas, ki sem ga potreboval od avta do koče, sem imel za pokazatelja moje kondicijske pripravljenosti. Kako hiter sem bil v mlajših časih, se danes nisem in nisem mogel spomniti.

Nekaj časa že nisem bil v gorah, zato sem se vzpona lotil počasi. Preudarno, recimo, da me ne bi višje v robeh dajale sapa in noge. Do mostička pod Rinko se mi je zdelo da stopicljam, ko je pot postala strmejša, se mi je zdelo da bezljam. Nisem in nisem ujel pravega koraka, šele v gozdu sem shodil, kot se gre. Pri križu na travniku poleg zavetišča GRS sem se ustavil in pogledal na uro. "Ti šment, nisi še za v staro šaro," sem si zadovoljno zamrmral v brk, ugotavljajoč, da sem do tod potreboval triinštirideset minut.

Razgledal sem se po vrheh nad Okrešljem, naredil nekaj posnetkov in nadaljeval navkreber. Šele tod sem zadihal s polnimi pljuči, recimo, da sem s samim seboj prišel v ravnovesje. Med hojo sem premišljeval o mnogih vzponih v teh krajih, včasih pravih dogodivščinah, tako poleti, kot pozimi.

Pot me je vodila mimo odcepa proti Turskemu žlebu, skoraj mimo spomenika ponesrečnim gorskim reševalcem, premišljeval sem o tem in onem in kar hitro prišel pod Rinke. Ustavil sem se pred snežiščem, precej trdo je bilo, saj ga sonce še ni načelo. Obut v lahke gojzarje mi z mehkim podplatom ni uspelo narediti dovolj globoke stopinje, zato sem raje sestopil nekaj deset metrov nižje in snežišče prečil na položnejšem in ožjem delu. Še nekaj praskanja po skrotju in že sem bil na poti, ki me je kmalu pripeljala do razpotja, kjer sem zavil proti Mrzli gori.

Na travnikih nad razpotjem sem nameraval počiti, ker pa me utrujenost še ni načela, sem to prestavil na kasneje. Čim je pot zavila za rob, je pričelo pihati. Pod steno sem pospravil palice in si nadel čelado, tod sem že slišal bučanje vetra nad menoj, zato sem se topleje odel. Kratek čas sem potreboval, da sem preklopil med hojo s palicami in poplezavanjem, kjer potrebuješ pomoč rok, potem pa mi je steklo in nadaljni vzpon je bil eno samo veselje. Višje se je veter stopnjeval, včasih me je kar zamajalo, ko sem stopil za rob iz zavetrja. Poplezavanje do vrha je bilo en sam užitek, kar prehitro ga je bilo konec. Do vrha sem užival v samoti, tam pa jih je bilo že kar nekaj. Videti je bilo, da so sedišča pri križu zasedena, stojišča okoli njega pa mi zaradi vetra niso dišala. "Nič, tudi tu si ne boš privezal duše," sem se na hitro pomenil sam s seboj, naredil nekaj posnetkov in že sem bil na poti v dolino.

Do izstopa iz ostenja, to je do lažjega sveta, sem sestopil tako urno, da skoraj verjeti nisem mogel. Travnat kotiček, ki sem si ga ogledal na poti navzgor, je bil blizu, visoke in mehke trave so kar klicale, da sem se zleknil nanje. Veter sem pustil za seboj, tod me je božalo toplo sonce, zato sem se okrepčila lotil zgoraj brez. Med sončenjem sem si privezal dušo, v želodčku mi je že lep čas krulilo, podoživel pravkar opravljeni vzpon in se spomnil nekaterih davno tega, premišljevanja o bodočih potepih pa sem prihranil za nadaljnji sestop.

Navzdol grede mi snežišče ni delalo preglavic, sonce je opravilo svoje in dričanje po mehkem snegu je bilo uživaško. Nižje sem bil, bolj je bilo vroče, blizu Okrešlja je že pošteno pripekalo. Komaj sem dočakal gozd in senco v njem.