Moja pota po gorah (ino drugod): Zelenjak, Palec in Vrtača čez Malo glavo

Mali srpan, sobota 10.7.2021

Dva tedna je tega, kar sem med vožnjo do izhodišča premišljeval, katerič se odpravljam na Vrtačo prek Male glave. Bilo je petič, nisem si mislil, da bo šestič že dva tedna kasneje, še manj, da bova pred tem obiskala tudi Zelenjak in Palec. Zanjo vsi trije vrhovi prvič, zame prvič vsi trije naenkrat.

Čeravno je imela do mesta kar dolgo pot in tudi izhodišče ni prav blizu, sva začela zgodaj. Zna biti, da je morala vstati sredi noči.

Pravijo, da se po jutru dan pozna in danes je bilo res tako. S potepom sva pričela v prekrasnem jutru in po turi sva si bila edina, da sva preživela krasen dan. Do doma na Zelenici sva se povzpela po graničarski poti. Sonce je prosevalo skozi krošnje dreves in poskrbelo za lesketanje živo zelenih trav, prešerno ptičje žvrgolenje je glasno odmevalo v jutranji tišini. Ni mi bilo potrebno zapreti oči, da sem se počutil kot v pravljici. Trenutki, ko življenje zajemaš z največjo žlico in si enostavno srečen...

Pri domu se nisva zadrževala, le toliko, da sem pokukal kaj nudijo, saj sva bila zmenjena, da se nazaj grede ustaviva na obedu. Nekaj višje sva se razgledala po okoliških gorah, povedal sem nekaj malega o grapah v ostenju Begunjščice, ki sem jih zlezel in presmučal, potem pa sva nadaljevala s potjo.

Kaj hitro sva bila na razpotju, kjer sva zavila v Suho ruševje. S soncem obsijane gore so se bleščale pod modrim nebom, dan je bil pravljičen, nič ni kazalo na to, da se bova na Vrtačo vzpenjala v oblačnem in meglenem vremenu. Očarana nad prelepo panoramo sva se razgledala po nadaljni poti, še enkrat sem se razgovoril o okoliških vršacih in o tem, kaj sem prehodil, preplezal in presmučal. Ni kaj, svoje čase sem gore nad Ljubeljem pogosto obiskoval, najraje v zimskem času.

Pod Zelenjakom sva pospravila palice, med nekaj zahtevnejšim nadaljevanjem sva si sem ter tja pomagala z rokami. Sledila sva stezici, kjer je bila manj razvidna pa sva pokukala za možici, da sva vedela v katero smer nadaljevati. Kot bi trenil sva bila na vrhu, ki je bil nekaj časa samo najin. Nekaj fotografij za spomin, malce razgledovanja, skok na sosednji vrh in že sva sestopala. Previdno, v takem svetu ne gre, da bi hitel. Ko sva pustila težji svet za seboj, sva vzela palice v roke in nadaljevala proti Palcu.

Na sedelcu pod njim sem se ozrl po Žlebu navzdol in kar verjeti nisem mogel, da sem ga davno tega presmučal. Joj, kako lepi spomini so se vrstili tekom dne, tako na preplezane grape pozimi, kot na vrsto turnih smukov po pobočjih in grapah v ostenjih Begunjščice in Vrtače. Na Palec sva zmogla s palicami, tudi tod sva z vršnim delom opravila precej hitro. Če nama je zadnjič na Kladivu teknil ananas, sva se danes posladkala z lubenico. Seveda sva prigriznila še kaj drugega, vmes pa pokramljala o tem in onem. "Strica" iz skupine, ki je prišla za nama, sva prosila, da je naredil nekaj fotografij, potem pa sva vzela slovo in nadaljevala tretjemu vrhu naproti. Do Žleba previdno, zatem nekaj dričanja po melišču, pa še malo po poti, po kateri sva se nekaj prej vzpenjala, in že sva zavila proti Mali glavi.

Vreme, ki se je malce kujalo že na Palcu, se je v tem času spremenilo na slabše, na sedelcu v grebenu Male glave je bila vidljivost že precej okrnjena. Če bi moral reči kaj naju čaka čez uro ali manj, bi prej napovedal ploho kot razjasnitev. Sem ter tja sem moral malce pogledati za stezico, pred dvema tednoma sem hodil "na pamet", pa še druga prijateljica je bila pred menoj. Kjer se je le dalo sva šla po travah namesto po kršu, povsod zagotovo nisem udel najboljše linije, povprečno gledano pa sva složno in zložno brez težav opravila s potjo do vrha. Že od daleč sva videla, da je na vrhu precejšnja gneča, a sva tam vseeno našla primeren kotiček za rit in ritko in sedla k počitku. Hladno in oblačno vreme ni dopuščalo daljšega posedanja, prav tako sva bila prikrajšana za razglede, te sva imela vsaj na Zelenjaku in Palcu.

Navzdol gre seveda lažje kot navzgor, če me je vzpon prek Male glave že dokaj utrudil, je šlo sedaj spet skoraj samo od sebe. Tik za petami sem sledil prijateljici, ki je urno drobila proti Zelenici. Tam pa spet gneča, običajna za konec tedna. Prijazna deklica nama je ponudila prostor pri njihovi mizi, z veseljem sva prisedla. Želja, da bi pojedla nekaj, kar doma ni pogosto na jedilniku, če sploh, se nama je izpolnila. Zabeljeni ajdovi žganci in kislo mleko so obema zelo teknili.

Na poti do avta sva zavila še na smučišče, kjer sta se pasla dva konjička. Temnejši je z veseljem pohrustal šop trave in se pustil pobožati, svetlejši pa je bil bolj zadržan.