Dvanajstega septembra lani sva se odpravila na potep, ne vedoč, da bo to najina zadnja gorniška tura. Povzpela sva se na Modričje (Monte Madrizze, Madritschen). Kasneje sva se še dvakrat odpravila proti obali, lani oktobra nad Trst, kjer sva se sprehodila po razgledni poti Strada Napoleonica, in letos februarja na sprehod v Sečoveljske soline. Tod nama je šlo že precej počasneje kot lani, v teh nekaj mesecih je princeska skoraj povsem oslepela in oglušela, tudi z zadnjimi kolki je navkljub kiropraktiki vse slabše. Od takrat dalje princeska uživa v penzij, rada se sprehodi po okoliških ulicah in parkih, če ni ravno njen dan, pa je povsem zadovoljna z domačim vrtom.
Običajno sva njene rojstne dneve praznovala med počitnicami, kje drugje kot nekje na tujem v gorah, njenega prvega upokojenskega pa sva se odločila po svoje obeležiti doma 😀
Ni komentarjev:
Objavite komentar