Kolovrat (kolesarjenje)

Mali srpan, sobota 3.7.2021

Na Kolovrat sem se namenil že spomladi, pa nekako ni in ni prišel na vrsto. Precej tega in onega, zatem vročinski val, skoraj bi se čakala do jeseni. Navkljub današnjemu potepu se to zna tudi zgoditi, saj sem danes itinerar prilagodil "trenutnim razmeram", to je, precejšnji gneči na grebenu, vrheh in nenazadnje na cesti. Prvotna zamisel je bila, da se zapeljem tudi na italijansko stran in se povzpnem na kak vrh v grebenu, to imam torej še v dobrem... 

Iz Kobarida sem se odpeljal do Idrskega in tam zavil proti Livku. Takoj za vasjo se je pričel klanec, ki se je končal visoko nad Livškimi Ravnami. Nekaj ravnega sveta je bilo v Livku, tam sem si privoščil krajši počitek. Krasen sončen dan, samota, rahel vetrc, z užitkom sem pritiskal na pedala in grizel v breg. 

Nad Livkom sem bil že dovolj visoko, da sem imel čudovite razglede na našo stran, v Livških Ravnah pa sem pokukal še na laško. Joj, kako se mi je milo storilo po tistih krajih, še posebej gorah, kot da bi mi nekdo nekaj dragocenega ukradel, ker toliko časa nisem smel tja. Nekaj časa že nisem bil na biciklu, kar se mi je poznalo, saj sem moral od Livških Raven do konca klanca močno stisniti zobe, da sem ga zmogel. Tod sem začel srečevati prve kolesarje, ki so se spuščali proti Livku, do sem pa sem užival v skoraj popolni samoti. Sem ter tja kak avto in bicikel ali dva, res malo prometa. Verjetno zato, ker sem kar zgodaj krenil na pot, saj je bila na drugi strani, med spustom, in zgoraj na razgledišču, precejšnja gneča. Za Gradom sem si privoščil daljši počitek in se temeljito okrepčal, se nato malce razgledal, potem pa prepustil klopco v senci drugim in se odpeljal v dolino.

Do Volč je letelo, da je bilo veselje, če ne bi bilo kar nekaj nasprotnega prometa, bi verjetno še bolj. V dolini sem po glavni cesti kolesaril proti Kobaridu do prvega mostu, tam pa prek njega zavil v Volarje in od tam nadaljeval po stari cesti. Lakota me je vse bolj dajala, pobrskal sem po nahrbtniku in našel še nekaj majhnih Frutabel, katere sem z veseljem snedel. S pijačo ni bilo težav, v vaseh ob poti sem skoraj povsod našel kakšen vodnjak, kjer sem napolnil plastenko.

Nekje na sredi poti med Kamnim in Smastom me je smerokaz usmeril proti cerkvi Svetega Lovrenca, kjer je pokopan Simon Gregorčič. Naredil sem ovinek do tja, saj je od cerkve krasen razgled na soško dolino in gore nad njo. Gregorčiča sem včasih več bral, med brskanjem po njegovih delih me je nekoč presenetilo njegovo "Rabeljsko jezero", napisano po stari pripovedki. Od bolj znanih pa mi je zelo blizu "Kljubuj usodi!", ki pravi takole: 

Kljubuj usodi,

mož sam svoj bodi!

Karkoli naj se ti zgodi,

usode gospodar si - ti.

Si ti! Če res, če cel si mož,

i svoj i njej gospod ti boš.

Usode ni,

usoda svoja - to si ti!

Če do cerkve nisem uspel prikolesariti, prestrmo je bilo, zato sem bicikel porival, je šlo na drugi strani navzdol proti Smastu zlahka. Od cerkve sem videl, da do Kobarida ni več daleč, česar sem bil kar vesel, saj sem spet postal lačen. Počasi, kot da se mi nič ne ljubi, sem pritiskal na pedala in hitreje od pričakovanj prikolesaril do Napoleonovega mostu. Tam se mi je pred očmi odvrtel film o izletu, ki sva ga opravila z Majo do slapu Kozjak, slaba dva meseca, preden jo je vzela bolezen. Spomin je tako živ, kot bi bilo včeraj, pa bo kmalu sedem let tega. Otrl sem si nekaj solzic, ki so pritekle po licu, potem pa mimo muzeja nadaljeval do picerije, saj sem bil strašno potreben okrepčila. Tako jedača kot pijača sta padli na plodna tla, skoraj kot nov sem odkolesaril na drugi konec mesteca, kjer sem imel avto.

Počasi sem pospravil, kar sem imel za pospraviti, malce prezračil avto, potem pa odrajžal domov. 

Ali pa na naslednji potep, kakor se vzame, vsak konec naj bi bil nov začetek. Je res? Se tudi za našim koncem začne nekaj novega, ali je naš konec dejansko konec. Bomo videli...

-> fotografije Kolovrat (kolesarjenje)