Šla sva tja, kjer sva bila pred dan več kot tednom dni. Iz taistega izhodišča sva se povzpela na vrhove, ki so na zemljevidu samo prst ali dva oddaljeni od tistih, ki sva jih obiskala zadnjič. Kasneje sem z vrh Crnega vrha videl, da prst ali dva na zemljevidu pomenita precejšnjo razdaljo, merjeno v urah hoda. Da so Grobniške Alpe prostrane sem zaslutil že zadnjič, ko sva hodila in hodila in še malo hodila, da sva obredla skoraj vse, kar sva se namenila. Skoraj zato, ker sva predvsem zaradi megle skrajšala potep. Tudi danes sva hodila in hodila in še malo hodila in ker tokrat megle ni bilo, na koncu prižgala čelno svetilko, ter prehodila vso pot do konca.
Brez kave ne gre, zato sva eno tu in eno tam, preden sva pričela s potepom. Pozno jutro je bilo sončno in toplo, obetal se je prelesten dan. Sprva po cesti, potem po kolovozu in zatem po pešpoti sva hitro prišla do začetka soteske Mudna dol, najzahtevnejšega dela današnjega potepa.
Po suhi strugi potoka Sušica sva kmalu prišla do kakih deset metrov visoke skalne zapore, prek katere so nama pomagale skobe in jeklenica. Kar zahtevnemu prehodu je sledila hoja po soteski, ki je bila včasih precej široka, tam je vanjo sijalo sonce in je bilo prijetno toplo, in včasih samo kak meter ali dva ozka, tam je bilo v senci precej hladno. Kar nekajkrat je bilo potrebno splezati po gladki skali, zglajeni od deročih voda, ali prek skalnatih skokov, ponekod zavarovanih z jeklenico. Iz soteske sva izstopila po lestvi, pritrjeni na skalo, in si nekaj višje pod Vidaljem, še v senci gozda, privoščila počitek.
Nadalje je pot kmalu pripeljala na odprta pobočja in prek njih do razpotja poti, kjer sva nadaljevala v smeri Platka. Do Nebes ni bilo daleč in kmalu sva bila deležna prekrasnih razgledov na Kvarnerski zaliv in okoliške vrhe. Nekateri opisi pravijo, da Nebesa nudijo najlepši razgled v Grobniških Alpah in po videnem je temu res tako.
Kmalu za Nebesi naju je napis na skali opozoril na Špiljo, do katere sva se morala spustiti po kar strmem gozdu. Naravno brezno je med drugo svetovno vojno služilo kot skrivališče, zato je tam tudi spominska plošča. Od Špilje navzgor je šlo seveda težje in počasneje kot do nje navzdol, ker pa je potem sledila položna pot pod Klek, je bil ovinek navzdol in navzgor hitro pozabljen.
Kolovoz naju je pripeljal na cesto pod predvrhom Kleka, tam sva zavila levo, cesta pa do naslednjega razcepa, kjer naju je smerokaz usmeril desno. Če je na začetku kazalo, da je pot na Klek markirana, je tako steze kot markacij kmalu zmanjkalo, zato sva nadaljevala za nosom. Jaz sem se usmeril desno, saj je bil tam gozd redkejši in lažje prehoden. Ko je malo pod vrhom svet postal prestrm, da bi napredoval naravnost navzgor, sem strmino obšel desno in ko je zmanjkalo gozda, prišel v skalnat svet. Do vrha sem moral preplezati nekaj skalnatih skokov po čvrsti beli skali, kar mi je bilo v velik užitek, in kmalu sem stopil na vrh.
Ker prazen žakelj ne stoji pokonci sva spet malce prigriznila, se pogovorila o nadaljevanju potepa, potem pa stopila naprej. Po markirani poti sva se spustila do razpotja in se tam usmerila proti Crnemu vrhu. Ker je pot tod potekala po osojnih pobočjih, se je sem ter tja še našlo nekaj snega. In tam kjer je sneg, so tudi medvedje stopinje. Vsaj pred tednom dni je bilo tako in danes tudi. Tokrat je bila sled precej manjša kot zadnjič, je pa vodila v najino smer, kar nama ni bilo kaj dosti po volji. Pogovor je spet postal glasnejši, slišati je bilo petje in skladanje rim in če ne prej, naju je medved tedaj zagotovo slišal. Če je bil v bližini, seveda. S Kleka je bil Crni vrh videti blizu, na zemljevidu tudi, v praksi merjeni v času in hoji pa niti ne, a sva kar hitro zmogla pot do tja. Ko sva počivala vsak na svoji skali, sem razmišljal o pravkar prehojeni poti in poti, prehojeni pred tednom dni. Tako blizu morja, tako blizu naselij, pa tako odmaknjen in tako divji svet. Če sem zrl proti morju, sem imel občutek, da bi lahko skoraj stekel do obale in se vrgel vanj. Skoraj. Če pa sem se obrnil in pogledal proti Snježniku, Platku ali Obruću, je bilo, kot da bi gledal v težko dostopno divjino, skoraj pragozd.
Če je bila Mudna dol zaradi nekaj mest najzahtevnejši del poti, tehnično gledano, je bil zame sestop s Crnega vrha zaradi čvrste skale in prijetnega poplezavanja po njej, najbolj užitkov poln. Skalnatemu svetu je sledil gozd, skozi katerega naju je pot pripeljala do ceste, le ta pa po dolgem ovinku na pešpot, po kateri sva prišla na začetek vzhodnega grebena (Istoćni greben), po katerem sva imela namen sestopiti. Dan se je začel poslavljati, Nebesa so bila ožarjena od sončnega zahoda in trave pod njimi so se čudovito lesketale. Čeravno je bila dolga pot za nama, sva hitela v dolino, da naju ne bi prehitela tema.
Do doline nama je uspelo, tam pa sva morala prižgati čelni svetilki, da sva lažje zmogla cesto in kolovoz, po katerima sva imela še kar nekaj hoda do avta. Po dobrih desetih urah sva končala s potepom, zadovoljna s prehojenim in doživetim. Res so čudoviti ti kraji, vrhovi in poti. Tako čudoviti, da se zagotovo vrnem, saj je še kar nekaj vrhov, ki bi jih rad obiskal in kar nekaj poti, ki si jih želim prehoditi.
-> fotografije Mudna dol, Nebesa, Klek in Crni vrh
Ni komentarjev:
Objavite komentar