Vremenske napovedi niso obetale kaj prida vremena, zato sva se na potep odpravila v domače hribe. Sviščaki so naju pričakali obsijani s soncem, jutro je bilo toplo in o vetru ni bilo ne duha ne sluha. Obetal se je lep dan in imeniten potep.
Po cesti sva se sprehodila do odcepa pešpoti in se po njej odpravila v breg. Pot je bila okovana v led, videti je bilo, kot da bi po njej tekel potok, ki je zamrznil. Princeska jo je s krempeljčki in pogonom na vse štiri zmogla brez težav, jaz pa sem si pomagal z derezicami.
Od kapelice navzgor je bilo ledu manj, zato je bila hoja prijetnejša. Vsake toliko je bučanje vetra, ki se je zaganjal v krošnje dreves, zmotilo tišino v gozdu in takrat sem se vprašal, češ, le kaj naju čaka zgoraj, na odprtem. V tišini gozda je bilo pravljično, zato se s princesko nisva kaj dosti menila, če sploh kaj, čeravno si imava pogosto precej povedati. Ker sva bila urnega koraka, sva kar hitro prisopihala iz gozda, na konec ceste oziroma do obračališča. Koča je bila videti kot narisana vrh hriba, obsijana s soncem pod modrim nebom, veter je bil zmeren in počutje imenitno.
Princeski sem dejal, da imava srečo, ker je dan tako lep. Da tod pogosto močno piha in da jo megle in oblaki radi zagodejo. Mar bi bil tiho ... Ni minilo dosti časa, največ nekaj minut, in zagodlo jo je tudi nama. V trenutku je pričelo močno pihati, vrh se je skril v meglo in oblake, iz pomladi sva stopila nazaj v zimo. Hitreje sva stopila navkreber, saj sem vedel, da bova zgoraj našla zavetje v bivaku. Vreme se je do vrha še malce poslabšalo, nad kočo je bučal pravi vihar, zato sem hitro naredil nekaj posnetkov za spomin, potem pa sva se šla skrit v bivak. Koča je bila sicer odprta, a nerad zahajam vanje že če sem sam, s princesko pa še toliko manj. Malce sva se okrepčala in pogrela, potem pa hitro vzela pot pod noge in se odpravila v dolino.
Nameravani sestop preko Malega Snežnika sem zaradi vremenskih razmer odmislil, zato sva sestopila po poti vzpona. Navzdol je šlo seveda lažje kot navzgor, tudi hitreje, zato je bila pot do Sviščakov hitro za nama. Vse do avta sva poslušala bučanje vetra, a nama v zavetju gozda ni bilo hudega.
Lep potep je bil, sva se strinjala, ko sva končala s potjo, in kmalu zatem odpotovala domov.
-> fotografije Veliki Snežnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar