Moja pota po gorah (ino drugod): Monti Dagn, Rossa, Taiet in Jovet

Sušec, sobota 2.3.2019

Monte Taiet oziroma turo nanj sem si zabeležil že pred mnogimi leti, zna biti, še pred potepanji s princesko. Potem sem bral še o drugih poteh nanj, o sosednji Monte Rossi in krožnih turah iz različnih izhodišč in potem nanj pozabil. Do pred kratkim, ko sem spet zapadel v krizo, katera se mi periodično pojavlja nekajkrat na leto, v zadnjih letih. Enostavno pride čas, ko si želim obilo stvari in je vremenska napoved imenitna za karkoli bi želel početi: smučati, hoditi, se po daljšem času odpraviti v strmejšo grapo ali se povzpeti na zahtevnejši vrh, tudi za sprehod ob morju ali za poležavanje na kavču s knjigo v roki. Ko se kar ne morem odločiti kaj bi rad, rad pa bi marsikaj od naštetega. In potem kolebam, kaj mi je storiti, in bližje je konec tedna, bolj sem nestrpen in hkrati nezadovoljen, ker ne vem, kaj bi. Običajno se tik pred zdajci stvari oziroma želje nekako kar same od sebe razjasnijo in sila redko se zgodi tisto zadnje, to je kavč in knjiga ter strašno slabo počutje zvečer, pravi moralni maček, ker sem ostal doma. Tokrat se je razjasnilo v smer Taieta. Ker je vzpon nanj sorazmerno kratek, tako po dolžini kot višini, sva mu dodala še nekaj vrhov, ki se nizajo v krasnem grebenu med njim in Monte Rosso in izbrala različni poti navzgor in navzdol. Če sem bil še v petek zjutraj na poti v službo precej nejevoljen nad samim seboj, ker nisem vedel kam in kaj tam početi, sem bil pozno zvečer na poti iz dnevne sobe v spalnico oziroma s kavča na posteljo, povsem pomirjen in poln pričakovanj jutrišnjega dne.

Zdoma sva odpotovala zelo zgodaj, saj sem vedel, da potep ne bo kratek. Opisi, ki sem jih našel na spletu, so za isto turo obetali precej različne čase, zato sem za izhodišče izbral zlato sredino in ji dodal čas za poležavanje na vrhovih in za počasnejši korak med sestopom. Čas, ki sva ga dejansko porabila za turo je bil precej podoben mojim izračunom, čeravno sva na vrhu Taieta ždela precej dlje, kot sem mislil, da bova, in četudi sva sestopala bistveno hitreje od pričakovanj. Princeska se letom navkljub ni utrudila, tako da sem jo med sestopom komaj dohajal. Ne prvič tako in ne samo navzdol grede.

Izhodišče sva imela pri neoskrbovani koči, nekakšnem zavetišču, na Val da Ros, blizu vojaškega pokopališča, nedaleč pod vasico Pradis di Sopra. Jutro ni bilo povsem jasno, nekaj koprenaste oblačnosti je še bilo na nebu, toplo pa že precej, tako da so nama kmalu po začetku že tekle potne srage po čelu. No, vsaj meni so, za princesko ne vem. Precej strmemu začetku je sledilo položnejše prečenje do grebena, ki vodi na Monte Dagn. Tam se je pot postavila strmo pokonci in do prvega vrha sva skoraj grizla kolena.

K sreči je bil vzpon nanj kratek in sva ga zmogla mimogrede, potem pa se je pot obrnila navzdol in ko sva sestopila do istoimenskega sedla in tam spet zagrizla v breg, le ta ni bil več tako strm in princeska ni več tako hitela. Hodila sva pod grebenom, ki povezuje Monte Rosso in Monte Jovet, Monte Taiet pa je približno na sredini in je najvišji vrh v grebenu. Ta pot je speljana po spodnji polici, imenovani Cengla Bassa. Višje je tudi zgornja polica, Cengla Alta, ki ni markirana in je zelo zahtevno brezpotje. Morda nekoč, ker sedaj bolje poznam te konce. Kar dolgo sva prečila pod grebenom, preden se je pot usmerila strmo navzgor in naju pripeljala nanj. Tam sva zavila levo in se po brezpotju povzpela na Monte Rosso. Nič ni tam zgoraj, razen nekaj skal, tako da so me šele navigacija na telefonu, višinomer in greben sam, ki se je začel spuščati, prepričali, da sva res na vrhu.

Ker sem vedel, da do Monte Taieta ni daleč, sva se vrnila do škrbine, kjer sva prišla na greben, in od tam nadaljevala svoj potep. Čimbolj sva se držala grebenske rezi, saj je bila pot po osojni ali prisojni strani zahtevnejša. Na prisojni strani sva hodila po suhih travah, ki so bile sile strme, skoraj prepadne, in na katerih je strašansko drselo, zato si nisva smela privoščiti neprevidnega koraka. Na osojnih pa v gozdu, po strnjeni snežni odeji, ki je bila pomrznjena in tudi ni pustila, da bi bil korak brezskrben. Vajena marsičesa, naju to ni kaj dosti motilo; motovilila sva po grebenu, se izogibala težavnejšim mestom, splezala prek kakšne skale in se splazila pod kakšnim deblom, vseskozi gor in dol in gor in dol, greben je bil pač razgiban. Po kdo bi jih štel gor in dol sva končno uzrla križ vrh Monte Taieta in kmalu sedla na skalo pod njim. Videti je bilo, da so ovce poleti tod precej domače, saj so bile trave na vrhu na debelo pognojene. Malica, počitek, ždenje, razgledovanje . . . Ko sva se že skoraj odpravila naprej, sem v nahrbtniku našel še banano, zato sva še enkrat sedla k počitku in ponovila vse našteto. Ni da bi govoril, kako nama je prijalo. Obakrat.

Potem pa sva morala naprej, saj naju je čakala do Monte Joveta še dolga pot in od tam naprej navzdol še daljša. Greben je bil v nadaljevanju zahtevnejši, marsikdaj sva splezala prek skalovja, da sva se čimbolj držala same rezi, marsikdaj pa ni šlo drugače, kot da sva se umaknila kak meter nižje. Na tem delu grebena sva se vedno umikala levo v gozd, desno so bili pač prepadi, in tam gazila po snegu, ki nama ni povzročal preglavic. Monte Jovet sem določil na enak način kot Monte Rosso, čeravno je bil tod na vrhu tudi majhen možiček. Malce sem kolebal, ali naj sestopiva na Malgo Jovet in tam ujameva markirano pot, po kateri bova nadaljevala sestop, ali pa naj nadaljujeva po grebenu, ki je bil sicer tudi markiran, a zaradi snega in gostega drevja vse težje prehoden. Odločil sem se za slednje, češ, če sva zmogla greben do tod, ga bova tudi še nekaj malega naprej in tako prehodila vsega. Kar sva tudi storila in po nekaj borbe z vejevjem, nekaj malega poplezavanja prek skal v grebenu in nekaj malega gaženja, sva prišla do razgledišča in panoramske table, kjer sva stopila na pot, ki je pripeljala od Malge Jovet.

Nekaj nižje je zmanjkalo snega in na suhih travah sva še enkrat malce počila, potem pa nadaljevala s sestopom, za katerega sva vedela, da ne bo prav kratek. Dejansko je bila pot do sedla Sella Dagn, kjer sva prišla na že znano pot, ne samo dolga, temveč tudi naporna. Sem ter tja in gor in dol po mestoma podrtem svetu sva sestopala proti od daleč vidnemu sedlu in nekajkrat sem zmotno mislil, da ga bova dosegla za naslednjim ovinkom. Kdor čaka, se načaka in kdor hodi, se nahodi. Tudi midva tako, zato sva sedlo končno dosegla, tam pa naju je čakal ponoven vzpon na Monte Dagn. Ker bi bilo okoli predaleč in prenaporno, sva vzela zalet in hitro opravila še z zadnjim bregom, za katerim naju je čakal samo še precej strm sestop, ki pa je bil kratkega veka in sorazmerno hitro sva prišla do avta. Le ta je ves dan sameval, kot od boga pozabljen, tako kot midva, ki ves ljubi dan nisva ne videla, še manj srečala nikogar.