Dnić, Obruč, Pakleno sjever, Pakleno in Ćunina glava

Sušec, sobota 16.3.2019

Ko sem slišal, kje sta se potepala pred tednom dni in kako sta se imela, sem zastrigel z ušesi. Pritegnile so me besede o poteh, ki da so čudovite in se jih lahko poveže v bolj ali manj dolg potep. Potem sem videl še fotografije in bil navdušen. Beseda je dala besedo, vabilu na potep sem se odzval z veseljem in ker so bili vremenski obeti ugodni, z odhodom nisva odlašala. Načrtovan potep, pravzaprav dve inačici potepa, bi bil prevelik zalogaj za princesko, zato je tokrat ostala doma. Punca je že v letih in ker imava še marsikaj za bregom, ne gre, da bi pretiravala.

Pozabil sem, kdaj sem zadnjič obiskal tiste kraje. Tiste ob morju, hribi nad njim so bili danes prvič. Vem, da je bilo v nekih davnih časih, morda celo takrat, ko sem živel v državi, o kateri otroci danes ne vedo nič ali bore malo. V tistih časih je bilo morje morje, gore pa so bile gore. Če sem šel v hribe, sem se odpeljal proti Gorenjski, če sem šel na morje, pa proti Piranu, poenostavljeno povedano. Potem so se časi spreminjali in spremenili, tudi jaz sem se in se še, spoznavati sem začel hribe med morjem in gorami, kasneje one za mejo in še kasneje one na drugi strani oceana. Danes tudi tiste, ki se uvrščajo v Grobniške Alpe nad Reko. 

Izhodišče za najin potep sva imela v Podkilavcu. Kar nekaj vozil nama je dalo vedeti, da na poti ne bova sama, pretirane gneče pa se nama tudi ni bilo bati. Vreme ni bilo povsem takšno, kot bi bilo po napovedih pričakovati, a sva menila, da se bo tekom dne obrnilo na bolje. Hitro sva pripravila vse potrebno za potep in s prožnim korakom vzela pot pod noge.

Položna cesta je bila primerna za ogrevanje, nato se je pot postavila bolj pokonci. Kaj kmalu sva dohitela prve pohodnice in pohodnike, jih pozdravila in že odbrzela naprej. Čeravno je dirkališče Grobnik sorazmerno daleč, je bil hrup motorjev slišen, tudi moteč. Kmalu se je dirkališče v daljavi tudi videlo, tako kot se je videlo proti Reki in Krku ter seveda morju pod nama. Dokaj turobno vreme žal ni dopuščalo jasnih in daljnosežnih razgledov, a si s tem nisem belil glave, saj so vremenoslovci obetali, da bo kasneje lepše. Nad gozdno mejo oziroma nad tisto nekaj malega drevja ob poti sva zapustila markirano pot in se usmerila na greben, po katerem sva se nameravala povzpeti na Dnić.

Pot oziroma okolica je bila čudovita, zelo me je spominjala na poti po vrhovih nad Zazidom. Zlate, suhe trave, ki bi se znale tako lepo lesketati v soncu, če bi le posijalo. Malce naravnost navzgor, malce sem ter tja, tam pač, kjer mi je šlo lažje, sem se bližal vrhu in ko sem stopil še prek ostrih in razbitih skal, kakršne zlahka najdeš na Jadranskih otokih, sem stal vrh Dnića. Nekaj malega razgledov z vrha je bilo. Na to, da bo kasneje na drugih vrheh razgledov še manj, niti pomislil nisem, kvečjemu obratno. Prek razbitega skalnatega sveta sva stopila še na vrh Hahlić in od tam sestopila do istoimenskega doma. Privoščila sva si kavo, se malce spočila in poklepetala z oskrbnico in oskrbnikom.

Vreme se je počasi obračalo na slabše, nad domom so se vrhovi že ovijali v megle. Upanje na popoldansko izboljšanje ni ugasnilo, zato sva nadaljevala po začrtani poti. Na markirani poti proti Obruču, najvišjem vrhu Grobniških Alp, sva stopila tudi na sneg, nekaj prstov v višino se ga je našlo sem ter tja, nekaj kasneje pa tudi v meglo, ki je veter, ki je pričel močneje pihati, ni zmogel pregnati. Pot je višje pripeljala na širok greben, bolj sleme, po katerem sva dosegla Obruč. Razgledov zaradi vremena skoraj da ni bilo, le bližnjo okolico se je dalo videti in s tem tudi najin naslednji vrh, pred katerim pa naju je čakal še kar precejšen spust.

Gozd, skozi katerega je vodila pot, je bil naravnost čaroben. Skrivenčena drevesa so bila videti kot v pravljici, občutek je bil, da hodiva skozi pragozd. Neverjetno prvobitna narava, ki sta ji megla in veter dodala mističen pridih. Potem pa ... Stopinje so bile velike in niso bile videti stare. Spomnila se je pogovora v domu Hahlić izpred tedna dni, besed o medvedih, ki da so veliki in da jih je veliko. Ni nama bilo prijetno, še zdaleč ne. Zapela sva na ves glas, da bi naju ja slišal, če je še kje v bližini, potem pa hitro stopila naprej. Videla sva, da je prišel po poti, po kateri sva nadaljevala, a ker je on potoval v drugo smer kot midva, sva se nadejala, da se nam poti ne prekrižajo. Kdo ve, ali bi opazila njegove sledi, če bi bila pot suha in ne zasnežena.

Zaradi pomrznjenega snega je bila hoja z Obruča navzdol malce počasnejša, kot je bila kmalu zatem navzgor. Previdnost je mati modrosti in če razmere narekujejo previdnost, si pač previden. Na vrhu severnega vrha Paklena sva si privezala dušo, bil je že čas in kar nekaj poti za nama, potem pa odšla nazaj naprej.

To je, po taisti poti sva se vrnila do kolovoza oziroma do tam, kjer sva že bila, potem pa nadaljevala proti Paklenemu. Nevajen navigacije na telefonu sem bil malce zmeden tako glede smeri, kam morava, kot nad katero stranjo ceste naj bi se dvigal vrh, a sem kar hitro pogruntal kako in kaj in potem mi je bila nadaljnja pot povsem jasna. Bližnjico po pešpoti sva pustila vnemar, kaj bi hodila dol in gor, ter kar po cesti stopila do bližnjega razpotja, kjer naju je smerokaz usmeril strmo navzgor. Vzpon na Pakleno, na glavni vrh, in sestop z njega je bil morda najbolj siten del potepa, saj je bila pot strma in zasnežena in je bilo res potrebno popaziti na vsak korak.  

Dolga je bila najina pot do tod, od tod dalje pa tudi ne prav kratka. Toliko bolj, če bi se odločila za daljšo. Zaradi sorazmerno pozne ure in še bolj zaradi vremena, ki se je tekom dneva poslabšalo in izboljšanja ni bilo več moč pričakovati, sva se odločila za sestop preko vrha Ćunina glava in grebena, ki vodi z vrha proti izhodišču. Tudi tod je pot vodila po pravljičnem gozdu vse do razpotja, kjer sva stopila na pot, po kateri sva se zjutraj vzpenjala.

Malce pod Ćunino glavo sva našla zavetrn kotiček, kjer sva se še enkrat okrepčala, potem pa stopila na bližnji vrh. Tako kot že nekajkrat prej, sem se spet spomnil na Josipo Lisac in njeno Maglo.

...
Magla svuda, magla oko nas,
Iz daljine jedva čujno dopire tvoj glas.
Magla svuda, magla oko nas.
Prekasno je uzaludno,
Sve je dublji jaz.
...

Zaradi megle sva nekaj prej zavila z grebena na markirano pot, ki je vodila nižje, in se po njej vrnila do avta. 

track: epp

Že v mraku sva se odpeljala v bližnje Čavle, kjer sva našla prijeten lokalček in si tam privoščila kavo, potem pa odpotovala domov. 

Krasen dan je bil, nekaj manj krasnemu vremenu navkljub. Videl sem dovolj, da komaj čakam novih poti v teh krajih. Tako kake zahtevnejše, morda v taisti družbi kot danes, o kateri bom princeski pripovedoval med najinimi sprehodi, kot kakšne manj zahtevne, kjer bo princeska brusila pete skupaj z menoj.

-> fotografije Dnić, Obruč, Pakleno sjever, Pakleno in Ćunina glava