Zahotelo se mi je daljnih krajev in osamljenih poti, zato sva s princesko odpotovala v Barcis. Sila ozka in strma cestica naju je iz središča vasice pripeljala do poslopja Gozdarske postaje Barcis, kjer sva parkirala vozilo in vzela pot pod noge. Do približno dvajset minut oddaljenega zaselka Predaia sva šla peš, čeravno bi se lahko do tja tudi zapeljala. Kaj bi hodil po cesti v breg na koncu ture, ko to lahko storiš na samem začetku.
Lepšega vremena si ne bi mogla želeti, nekaj hladnejšega pač, saj nama je bilo že do Predaie pošteno vroče. Tam se je princeska pozdravila z dvema pasjima lepotcema, ki sta bila nad njo navdušena, in jaz z domačinom, ki je enega od teh lepotcev poklical domov. Drugi se ni pustil odgnati kar tako. Navdušeno jo je drobil za princesko in se šele nekaj okljukov višje odločil, da ima dovolj. Pot je bila sila strma, pravi kolenogriz, zato sva glasno sopihala, ko sva se pehala v breg. Ker sem vedel, da naju vrh strmine čaka zložnejši greben, po katerem bo hoja čisto drugačen užitek, me princeskino hitenje ni (z)motilo. Nekje sredi najbolj strmega dela poti sva naredila ovinek do bližnje vzpetinice, na kateri stoji križ in s katere so imenitni razgledi na vasico in jezero spodaj in na gore onstran doline.
Ko sva prišla na greben, sva stopila zložneje. Kot da bi bila oba zadovoljna, da sva s strmim delom opravila hitro in da je sedaj čas za razgledovanja in premišljevanja. Do bližnjega Monte Lupa nisva imela daleč, ker pa je vrh neizrazit in z njega na severno stran ni kaj prida razgledov, sva nadaljevala z vzponom proti naslednjemu vrhu.
Do tam naju je čakal krajši sestop in za njim spet sila strm breg, katerega sva se lotila z zaletom in ga hitro zmogla. Vrh San Daniele del Monte je nekoč stala cerkvica, v trinajsto stoletje segajo zapisi o njej, danes pa so zgoraj samo še ruševine. Jaz sem sedel na ostanke obzidja, princeska pa je legla na tla in v trenutku zaspala. Bilo je prijetno toplo, skoraj brezvetrje, zato sem izkoristil priložnost in počitek vrh vrha opravil bos in v kratkih rokavih. Prijalo je, kot že dolgo ne.
Med počitkom sem si pošteno privezal dušo in se razgledal po okoliških vrheh. Kar nekaj njih sem že obiskal, nižjih in najnižjih, višje in najvišje pa si ogledujem že vrsto let in upam, da se s katerim od njih spoznava že letos.
Princeska se je zbudila pravi čas, da je bila tudi ona deležna nekaj koščkov sira, potem sva se še odžejala in že je prišel čas za povratek v dolino. Do sedelca pod vrhom sva sestopila po že znani poti, tam pa sva se usmerila proti zaselku Roppe nad Barcisom, torej tja, kjer naju je čakal avto. Po razgledni poti sva jo urno drobila navzdol in ni preteklo dosti časa, da se je prijeten potep iztekel. Pri avtu sva se spet pozdravila s škotskim višavskim govedom, se malce očedila in odžejala, potem pa odpotovala domov.
Med potovanjem domov so misli že begale v prihodnji dan, k prihodnjemu potepu ...
-> fotografije Monte Lupo in San Daniele del Monte
Ni komentarjev:
Objavite komentar