Na parkirišče višarske gondole sem se pripeljal prepozno, da bi avto pustil pod cesto, v senci. Med preobuvanjem in pripravljanjem tega in onega za potep mi je postalo vroče, kar malce jezen sem bil sam nase, da se nisem bolj zgodaj odpravil zdoma. Nedolgo zatem, čim sem pripeljal na makadam, ki pelje gor ven v Vrtinjlogarski graben, je bilo precej prijetnejše. Senca in rahel vetrc sta poskrbela za prijetno počutje, če že, bi prej dejal, da je bilo kanček prehladno kot prevroče.
Do zadnjega parkirišča sem se lepo ogrel, tako da sem s klancem, ki vodi v Vrtinji log, opravil dokaj zlahka. Čeravno sila strm, mi ni povzročal preglavic, ko se je iztekel sem vedel, da me čaka nekaj ležernega kolesarjenja, saj je dolina skoraj položna. Užival sem v lagodni vožnji, se spominjal mojih potepov tod okoli, veliko jih je bilo, res veliko. Na eni strani Kapin in Gorjanski vrh, obiskal sem ju večkrat, sam, v dvoje in v troje, seveda tudi s princesko, takisto Zahomec na drugi strani. Če sem se ustavil in se ozrl nazaj, proti Višarjem in Julijcem, je bilo spominov še več, preveč, da bi se spomnil vseh. Lepega makadama je bilo hitro konec, že me je čakal zadnji klanec pred ITA/AVT mejo na sedlu. Vedel sem, tod sem že večkrat hodil, da me čaka grob makadam, obilo grušča, in seveda precejšen klanec. Predvideval sem, da bom moral krajši čas potiskati bicikel, a sem previdno in z občutkom klanec lepo zvozil, zadnje kolo ni niti enkrat zakopalo v grušč, kar smejalo se mi je, ko sem na sedlu sestopil s kolesa, da naredim par posnetkov.
Potem sem se odločil, da nadaljujem po "bližnjici" skozi gozd, po blatnem kolovozu z globokimi traktorskimi kolesnicami. Tod ni šlo ves čas vozeč, nekaj malega sem moral peš. In pridem nazaj na cesto in glej ga zlomka... Navkljub navigaciji, ki jo uporabljam med kolesarskimi potepi, in navkljub poznavaju terena, beri okolice, sem na cesti zavil desno dol, namesto levo gor. K sreči me je pamet srečala že na prvem ovinku, a kaj, ko me je na naslednjem povsem zapustila. Pogledal sem na Garmin, vedoč, da bi sem moral pehati navkreber in ne zavirati navzdol, in uvidel, da bo res najbolje, da obrnem in nadaljujem proti Zahomcu oziroma planini pod njim. To je bil namreč moj današnji cilj, Zahomec, hike&bike recimo. Podobno kot za Paularo sem se tudi danes odločil, da vzpon do planine opravim z biciklom, tisto nekaj malega kar ostane do vrha, pa peš. Kdo ve, kaj je bilo krivo, da nisem upošteval Garmina, še manj samega sebe, in nadaljeval strmo dol v Avstrijo. Na zemljevidu sem namreč videl, da se nekaj nižje pri Bistriškem potoku v levo odcepi bela cesta, videti je bilo, da bi tudi po njej prišel do planine. Psihološki efekt, recimo, tudi v gorah že prevečkrat. Ko se ti utrujenemu ne da malce nazaj, in se slepiš, da bo šlo tudi naokoli oziroma drugje. Se ne izide, če že, redkodaj, danes se seveda spet ni. Kar precej sem se moral spustiti, vsaj sto, raje dvesto metrov, višinskih seveda, da sem prišel do potoka, onkraj katerega se je v levo res odcepil kolovoz. Širok, udobno vozen, kar smejalo se mi je, češ, pa boš spet nekaj novega spoznal. Dober kilometer se mi je še smejalo, potem je kolovoz prešel v stezo, tam sem že moral malo peš, nekje po podrugem kilometru, tako Garmin, pa ovinek do potoka, kar globokega in deročega, onkraj njega komaj razvidna stezička in zaraščen svet. Dam bicikel na ramo in kar v kolesarskih čevljih stopim v vodo, prek gležnjev globoko, čevlji se bodo že posušili v tem vročem vremenu, si mislim. In onkraj še malo porivam bicikel navkreber, pa še malo, pa... Nič pa, konec stezice, konec hodnega sveta, zaraščeno, strmina levo, strmina desno, tudi naravnost gor ven. S palicami in peš bi bilo zahtevno splezati iz grape oziroma zatrepa, kaj šele, da bi v takem svetu porival bicikel. Nič, obrnem, še enkrat čez vodo, čevlji so bili že skoraj suhi, in ko pridem nazaj na širši kolovoz, postanek za premislek kako naprej. Podrobneje pokukam na zemljevid na Garminu, ga povečam kar se da, in ugotovim, da se "bela cesta" res ne izteče nikamor, temveč se konča v zatrepu dolinice, v katero sem zabluzil.
Malce se okrepčam in odžejam, potem pa sprijaznjen z usodo nadaljujem do ceste in spet gor ven, tja, od koder sem prišel. Dva, trije ovinki gredo zlahka, potem pa, kot bi se zaletel v zid. Kolesarski žargon, baje, vsaj med Tourom, Girom in Vuelto ta izraz pogosto slišim. Dejansko je bilo, kot da bi me nekdo izklopil, v trenutku sem bil tako švoh, da sem komaj stopil s kolesa. To sem že doživel, na začetku mojih kolesarskih potepanj, takrat še bolj po ravnem, tako izrazito kot tokrat pa še nikoli. Malce počijem, poskusim znova, ne gre. In nadaljujem peš, porivajoč bicikel, tudi to komaj komaj. Prvih nekaj res strmih serpetin sem tako opravil peš, potem pa se je počutje toilkanj popravilo, da sem nadaljeval vozeč se. In pribrcam do tam, kjer bi lahko lagodno zavil nazaj v Vrtinjlogarski graben, a ker sem se počutil precej bolje, sklenem poskusiti proti Zahomski planini. Nekaj časa še gre, potem vedno težje, vmes moram odpreti težka železna vrata na cesti, ki so tam zaradi živine na paši, in ko pridem do ovinka, od koder je imeniten pogled na Ojstrnik, sklenem da bo dovolj. Preveč švoh sem, da bi šlo do konca, če že, bi moral več porivati bicikel kot se peljati, do tega mi pa ni, še manj do tega, da bi se še dol grede vozeč moral matrati. Še en počitek, okrepčilo, in že sem drvel dol ven. Res drvel, pred tistimi 'ne bodi jih treba' vrati sem komaj pravočasno ustavil. Potem pa lepo po cesti do odcepa peš poti, ki vodi v Vrtinji log. Zavijem v gozd, se malo peljem, potem z biciklom ugotoviva da je teren še za MTB komaj vozen, kaj šele za naju, zato nadaljujem peš do kolovoza, po katerem sem hitro na cesti pod sedlom.
.jpg)
Da se je navzdol drvelo, se ve, da se vrnem in to kaj kmalu, da turo opravim kot se gre, takisto.
Ni komentarjev:
Objavite komentar