sobota, 23. april 2022

Amarianute

Mali traven, nedelja 17.4.2022

Počasi, zelo počasi, življenje postaja podobno tistemu pred prvim valom. Potovanja v sosednje države, razvajanja v restavracijah, načrtovanja prostočasnih dogodiščin in še mnogo tega.

Oni dan sva si s prijateljico privoščila imenitno kosilo v restavraciji, ki jo pohvali tudi Michelin. Šest hodov je bilo čudovito razvajanje telesa ino duha, brbončice so imele precej dela s prepoznavanjem okusov, ki jih je chef imenitno prepletel med seboj...











Obiski italijanske obale, karnijskih vršacev, nakupi v lokalnih trgovinah (zadrugah) onstran meje, nenazadnje tudi kolesarski potep na Krku... Počasi bom tam, kjer sem končal. Tam nekje, ko je epidemija običajno življenje skoraj ustavila in so ga bolj ali manj nesmiselni, tudi neupravičeni ukrepi, postavili na glavo.

Čim so italijanske oblasti sprostile ukrepe, povezane z vstopom v njihovo državo, sem se odpravill na Monticello. Malo zato, ker sem vedel, da zanj ne bom potreboval zimske opreme, nekaj več zato, ker sem ga že dvakrat obiskal in se vedno imel krasno, še najbolj pa zato, ker sem se nadejal ljube mi samote in prelestnih razgledov z vrha na ljube mi gore nad Val Aupo. Nič manj lepo ni bilo nekaj tednov kasneje na Monte Jami.

Vleklo me je v gore nad Saurisom, takisto na vršace nad Sappado, a bom na njih počakal do poletja, saj si obetam nekaj lepih tur, ki zahtevajo kopne razmere. Bi šel sem ali bi šel tja, sem kdo bi vedel katerič premišljeval v dnevih pred potepom, kar se mi utrne Amarianute. Pet let je tega, kar sva bila gori s princesko, potep mi je ostal v krasnem spominu. Da do Tolmeča ni ravno blizu me ni prav nič motilo, prav tako ne, da hrib komaj zmore dobrih tisoč metrov v višino. "Vzpona je za en Viševnik", sem se menil sam s seboj, "pred kratkim je bilo na Viševniku prav lepo." Pravzaprav je bilo na Viševniku vedno lepo, čeravno se obiski že štejejo z dvomestno številko. 

V Amaru me je presenetila zapora lokalne ceste, zato sem se do izhodišča zapeljal naokoli, skozi Tolmeč. Ceste in kraji so mi tam tako domači, da sem se med vožnjo skozi Tolmeč in okolico počutil bolj domače, kot se počutim, ko se moram zapeljati iz enega na drugi konec prestolnice. Čim sem stopil iz avta me je prepihalo, kar me je presnetilo, saj konkretnejši veter za te konce ni bil napovedan. Hitro sem se opravil in še hitreje stopil po kolovozu navkreber. Vleklo je vse do gozda, kjer je pot postala precej strma. Tako kot prvič sem se tudi tokrat odločil, da vzpon opravim po poti Troi di Martin, sestop pa po Troi di Cjadin. Slednja nudi lepše razglede na Julijske in Karnijske Alpe, tudi na ravnino okoli Tolmeča in Tolmeč sam.



Kako sem s kondicijo nisem bil prepričan, precej sem na kolesu in tam je drugače kot med peš potepi v gorah. Poznal pa sem pot in nje dolžino, zato sem brezskrbno ubral dokaj hiter tempo, ne boječ se, da bi me zmanjkalo pred vrhom. Višje sem bil, več je bilo razgledov, sem ter tja sem naredil kak posnetek. Ker sem vedel, da je višje razgledišče, kjer sta tudi klop in miza, sem se odločil, da se konkretno razgledam kar tam, tudi nekaj okrepčila mi bo prav prišlo, čeravno je pot do vrha sorazmerno kratka. Res sem kaj hitro zmogel do tam, razgledi so bili tako prelestni, da bi lahko za lep čas obsedel in se razgledoval. Vedoč, da na vrhu ne bo nič manj lepo, sem se pomujal naprej. Presenečeno sem ugotavljal, da mi je pot dobro ostala v spominu, spominjal sem se vseh prečenj, blagega spusta in zadnjega vzpona, tudi razgledov na mogočno ostenje bližnje Amariane. Nekaj metrov pod vrhom sem se pozdravil s parom, ki je ravno pričel s sestopom, potem pa prešerno nasmejan sedel poleg križa. Dejansko se mi je smejalo samo od sebe, tako fino fajn je bilo vse skupaj; gore, panorama, vreme, počutje...






Vesel sem bil časa, ko sem bil zgoraj sam s seboj, pravi balzam za dušo. Potem sta gor prišla še dva, eden s psom, hočeš nočeš smo morali poklepetati. No, saj je prijalo, že dolgo se nisem lomil z laškim jezikom. Mladenič s psom se je kmalu odpravil v dolino, z možem mojih let pa sva kar dolgo kramljala. O gorah, mojih in njegovih, epidemiji... Presenečen je bil, kako dobro poznam Karnijske Alpe in njih predalpski svet, še bolj, kam vse sem se že povzpel. Kar verjeti ni mogel, kako dobro poznam vasice pod gorami, izhodišča za ture... Čeravno na vrhu ni pihalo, je bilo precej hladno, zato mi do daljšega posedanja ni bilo. Poslovil sem se in se zahvalil za pohvalo, da mi laški jezik kar dobro teče, potem pa stopil dolini naproti.




Tudi dol grede sem jo urno drobil in kaj hitro zmogel do stika s potjo, po kateri sem se nekaj ur prej povzpel. Pihalo ni več, toplo pa tudi ni bilo kaj prida.





Do avta je bilo ravno prav poti, da sem še enkrat podoživel potep, vožnja do doma pa ravno prav dolga, da sem premislil o nekaj prihodnjih poteh, tako peš, kot na kolesu.

Krasna velikonočna nedelja je bila, čudovit spomin za čase, ko se bo več spominjalo, kot hodilo...


Ni komentarjev:

Objavite komentar