Svečan, torek 17.2.2026
Že zadnjič me je mikala Palmanova, a sem v Červinjanu raje zavil proti Gradežu in se od tam vrnil v Marino Julio, kjer sem imel avto. Kar prav tako, znal bi me loviti mrak, vrh vsega pa ceste od morja gor kar dobro poznam.
Da bo naslednjič Palmanova sem vedel, še preden sem zadnjič zaključil potep. Glede izhodišča je bilo idej več, po krajšem premisleku sem se odločil za Novo Gorico. Mestece je kot nedavna evropska prestolnica kulture, skupaj s sosednjo Gorico, kot prerojeno. Sam imam občutek, kot bi se že prej prijeten kraj prebudil iz zimskega spanja in na novo zaživel. Rad sem tam, pravzaprav vse rajši ...
Poleg lično prenovljene železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče, tam sem določil izhodišče, saj sem si itinerar zamislil tako, da grem tja grede skozi Gorico po eni strani in nazaj grede po drugi. Takisto velja za pot od Gorice do Palmanove in nazaj, tudi tod naj bo nekaj malega razlike tja ter sem. Doma sem vse potrebno pripravil nekako ležerno, tudi pozajtrkoval počasi, nikamor se mi ni mudilo, saj sem želel, da jutranji hlad popusti, preden sedem na kolo.
Sredi dopoldneva sem se odpeljal po Erjavčevi v Italijo, na bloku pozdravil nekaj uniformiranih mož, potem pa v krožišču udel tretji izvoz in mimo katoliške knjigarne pripeljal na Travnik. Desetletja spominov so se odvrtela kot najlepši film, vse do prvih let osnovne šole sem se izgubil v času in prostoru. Ni kaj, leta so tu in podobno kot sem nekoč poslušal stare starše kako je nekdaj bilo, sem sedaj tudi sam tu nekje kar se spominov tiče. Če bi bilo nazaj grede, bi se na Travniku ustavil v enem od lokalov na kofetu, ker sem šele začel, sem nadaljeval s potepom. Skozi nekaj krožišč do Soče, pa prek mostu na ono stran, krajši del dvopasovnica, kjer je bilo sila zoprno, in že sem na stranski cesti, bolj kot ne sam. Sam z biciklom, spomini ino željami, ter seveda prijetno glasbo, ki me zadnje čase spremlja med mojimi kolesarskimi potepanji.
V Šlovrencu ob Soči (San Lorenzo Isontino) na pamet zavijem na eno od stranskih cest, Garmin vztrajno piska naj obrnem, a ga uslišim šele, ko pripeljem točno tja, kjer sem narobe, na pamet, zavil. Seveda po drugi cestici. Kar na smeh mi gre, ko pokukam na zemljevid in prevoženo pot. Malce se poigram z nastavitvami itinerarja, izberem nekaj stranskih cest, da bo kaj manj prometa, in že se peljem naprej. Do Palmanove nimam daleč, že nekaj prej ugotavljam, da kolesarim po znani mi cesti skozenj znane mi kraje.
Pred obzidjem počakam na zelen semafor, par minut zatem že sedim na glavnem trgu, še malce zatem sem že postrežen. Kofe, brioche in lemon soda, klasika, v kafiču, kjer sem skoraj vedno, kadar me pot zanese sem. Domače. Sonček prijetno greje, zlahka bi zadremal, tako prijetno se mi dogaja. Se okrepčam, odžejam, posončim, tudi spočijem noge, potem pa stopim do šanka, da poravnam svoj dolg. Kot običajno znesek zaokrožim navzgor, vedno so prijazni, rad se vračam, še buona giornata in ciao in že sedim na bičikleti.
Nazaj grede nekaj časa po taisti cesti, nova kolesarska steza na mostu čez reko Ter je fantastična, potem pa v Visconeju zavijem desno in po drugi cesti, cestah, nadaljujem proti Gorici. Goricama. Nekaj pred mostom čez Sočo pripeljem na dvopasovno cesto, ki mi je bila tja grede sila zoprna, promet pač, sedaj v smeri centra Gorice ni sile. Krožišče, zadnji izvoz preden bi prišel nazaj na most, in že sem spet sam. Klanec, nekaj klancev pravzaprav, da pridem bližje središča mesteca, vse domače, tako iz avta kot z bicikla, tudi peš smo se že potepali tod blizu. Pomislim, da bi zavil do Travnika in tam na kofe, kar se spomnim, da sem zmenjen z Nejcem, da jih obiščem. Zato nadaljujem proti naši Gorici, na meji spet pozdravim uniformirane može, še malo in že sem pri avtu.
Zadovoljen, res je bilo fino, prometa z nekaj malega izjemami ne kaj dosti, vreme kot naročeno, več si ne gre želeti. Hitro v druge cunje, pa bicikel na prtljažnik in že kličem Nejca. Četrt ure kasneje že kofetkamo, prijeten klepet o tem in onem se je zavlekel vse do večera. Še vožnja od tam doma do sem domov in krasen dan je počasi postal spomin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar