Po Menišiji (kolesarjenje)

Veliki traven, sobota 29.5.2021

Na Menišiji, kjer se širni bukovo-jelovi gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, vladajo zakoni narave in njeni najbolj divji predstavniki – medved, volk in ris. Ljubitelju narave ure tu minevajo kot minute.

                             (spletna stran Notranjski regijski park)

Kraška planota, na kateri se gozdovi prepletajo s pisanimi travniki, je zaradi svojih razgibanih cest z malo prometa raj za kolesarje, pa tudi za ljubitelje gozdov. V teh se ni težko izgubiti, pa tudi srečati njene najbolj divje prebivalce – medveda, volka in celo risa. 

                            (spletna stran Notranjska)

"To je to, odklop od ponorelega sveta", sem se pogovarjal sam s seboj, ko sem se pripravljal na potep.

V Begunjah pri Cerknici sem parkiral pod počivališčem, kot sam pravim pokopališču ("Počivaj v miru", torej počivališče), in se počasi pripravil na potep.

Do bližnjega Bezuljaka sem se ogrel, tam nekje so se pedala zavrtela kot se spodobi. Skozi Dobec sem tako hitel, da sem pozabil zaviti proti cerkvi Svetega Lenarta in si tam ogledati drevored in vodnjak. Takim "slučajem", ko na nekaj pozabim, v gorah pravim, da imam prihodnjič nekaj v dobrem. Naj bo tako tudi na biciklu. Za Dobcem se je pričel dolg in sorazmerno strm klanec, s katerega sem vsake toliko ujel nekaj razgledov proti Slivnici in Begunjam. Ko sem opravil s klancem, me je čakal krajši spust v Kožljek, za katerim sem kmalu pripeljal na makadam, ki me je nato spremljal skoraj do konca potepa. Po nekaj ovinkih se mi je zdelo, kot da sem se pripeljal v drug svet. Recimo v Kočevski Rog, kjer sem se v mladosti pogosto potepal. Ni čudno, da sem med nadaljnjim kolesarjenjem nekajkrat pomislil na domačine. No, pravzaprav na domačina, na medveda, risa in volka se še spomnil nisem. Le kaj bi bilo, če bi se za ovinkom srečala z mrcino...

Na enem od križišč sem sklenil malce počiti. Kolesarska pot po Menišiji je dolga 22 kilometrov, torej je nekako dva do trikrat krajša, kot običajno prekolesarim, če se zdoma odpravim s kolesom v avtu. Zato sem, čim sem pripeljal na makadam, zmanjšal tempo, da potepanje ne bi bilo prehitro pri kraju. Kraj za počitek, tudi čas, je bil srečno izbran, saj je skozi krošnje posijalo sonce in me prijetno pogrelo. Primerno podprt in odžejan sem nadaljeval pot in nekaj pred Padežem zavil nazaj proti Begunjam. Če je bil svet v Kožlješkem grabnu precej podoben tistemu na Rogu, je bila narava na tej strani bolj podobna tisti na primorskih koncih, saj sem vozil mimo travnikov in borovcev. Vsaj sam sem svet okoli sebe tako doživljal. Že blizu Begunj sem na enem od travnikov ob poti imel lep razgled na Slivnico, zato sem tam še malce počil in se prepustil premišljevanjem, ki so sestavni del vsakega mojega potepa.

Še nekaj makadama in že sem bil na začetku, kjer se je potep končal. 

Pospravil sem kolo v avto, se preoblekel, potem pa stopil na bližnje počivališče. Moj ati, stari oče po mamini strani, je bil rojen tu, prav tako mamin stric. Ogledal sem si nagrobne spomenike, priimke na njih, in glede na letnice rojstev in smrti ugibal, ali v katerem od grobov morebiti počivajo moji predniki... 

Med popoldanskim počitkom sem ugotavljal da je čas, da se počasi spet odpravim nekam gor ven. Skrajni čas!

-> fotografije Po Menišiji (kolesarjenje)