torek, 7. februar 2023

Mali Karman (Cuarnan)

Svečan, ponedeljek, 6.2.2023

Med predvčerajšnjim potepom v Huminu in okolici so pogledi pogosto uhajali proti Velikemu in Malemu Karmanu, Chiamponu in Cuarnanu. Nedeljski počitek mi je dobro del, časa za premišljevanja o tem kaj bi počel v ponedeljek, je bilo na pretek. Turna smuka ali peš, tudi bicikel, povsod sem našel nekaj plusov in minusov, tehtanje v prid tega ali onega je trajalo do poznega popoldneva. Precej nizke temperature mi niso po volji, čeravno imam zimo raje kot poletje in mraz lažje prenašam kot vročino. Tudi na obali so obetali minus v jutranjih urah, čez dan pa borih nekaj stopinj plusa in kar močno burjo. Ti šment. Prebral sem nekaj zadnjih poročil na turnosmučarskih forumih in hribovskem portalu, še zadnjič preveril vremenske napovedi in sklenil, da bode Mali Karman prijeten kompromis želja, razmer in vremenskih obetov.

Zjutraj nisem hitel, precejšen mraz je bil napovedan tudi za tiste konce. Med vožnjo do izhodišča sem užival ob razgledih na okoliške gore, obsijane s soncem. V prijetno toplem avtu nisem imel občutka, da smo sredi zime, le pokuk na termometer, ki meri zunanjo temperaturo, mi je dal jasno vedeti, da se zima ne heca. V Joufu, kamor sem se pripeljal petič, me je pričakalo prazno parkirišče, tudi med turo in po njej nisem srečal nikogar, prvič tako. Precej mrzlo je bilo, ko sem stopil iz avta, a sem potep vseeno začel brez jakne. Računal sem, da me bo nekaj hitrejši tempo pogrel, tudi sonček se je že čutil, in res sem si, še preden sem nekaj višje zapustil ozko cesto in stopil na pešpot, moral obrisati potne srage s čela.



Lani je minilo deset let, kar sem se po tej poti prvič povzpel na Mali Karman. Potem sem tod hodil še trikrat, nikoli sam. In kot sem že zgoraj napisal, se mi je danes prvič zgodilo, da ves ljubi dan nisem srečal nikogar. Do razgledišča, kjer so križ, miza in klopi, mi je pot hitro minila, ta del vzpona imam vedno kot nekakšno uverturo, ogrevanje, zares se začne šele naprej, višje. Vreme je bilo nekaj manj prelestno, kot je bilo v Joufu videti, nekaj oblakov se je navleklo na nebo, tudi nekaj mrča, zato so bili razgledi manj daljnosežni kot znajo biti. K sreči ni pihalo, zato sem kar v puliju in jopici nadaljeval navkreber, navkljub precejšnjemu hladu. Vse od začetka ture sem se spominjal minulih potepov na tej poti, oseb, s katerimi sem bil, tudi kak posamičen dogodek se mi je precej živo odvrtel pred očmi. Dobrih enajst let mineva od prve poti tod, v tem času se je nabralo toliko tega in onega, da bi lahko napisal debelo knjigo. Slabega in grdega, lepega in dobrega, žalosti in veselja. Doživetij, katerih večji del je lep in dragocen spomin, in nekaj grenkih izkušenj, katere bi najraje pozabil. 




Premišljujoč o tem in onem sem hitro prišel do razpotja, kjer sem kot običajno nadaljeval desno gor. No, sprva skoraj po ravnem, potem malenkost dol in šele zatem strmo navkreber. Med hojo po ravnem sem začutil utrujenost, tudi nekaj zadihanosti, čudno se mi je zdelo čemu, saj nisem imel občutka, da hitim. No, šele na vrhu, pri cerkvi, sem dojel čemu nekaj težji korak proti koncu vzpona in nekaj krajša sapa, saj sem za vzpon potreboval deset minut manj kot dve uri. Po krajšem strmem delu sem prišel na greben, tam je rahlo vleklo, temperatura je z višino padla za nekaj stopinj, sonček, ki se je sicer trudil sijati skozi koprenaste oblake, pa ni imel dovolj moči, da bi bilo kaj haska od njega. Pomujal sem se do cerkvice, vedoč, da bom tam imel v nekakšnem preddverju zavetrje. Tam sem si oblekel vse, kar sem imel v nahrbtniku, si nadel kapo oziroma trak, v trenutku je bilo precej bolje. Potem sem nedaleč stran poiskal še zavetrn kotiček kak meter ali dva pod grebenom, kar smejalo se mi je od ugodja, ko sem žvečil dobrote in poleg srkal toplo pijačo. Razgledoval sem se po okoliških gorah in na dolino, na furlansko nižino pravzaprav, in tako kot v soboto ugotavljal, da zaradi mrča morja tudi danes ne bom uzrl. Nič ne de, živo imam v spominu lesketajočo morsko gladino z ladjami in barčicami na njej, nemalokrat sem jih gledal z vrhov karnijskih in alpskih vršacev in njih predalpskega sveta. Zima je zima, toplim oblačilom navkljub me je pričelo hladiti, zato sem druge pol sendviča pozobal ekspresno hitro in se potem s podobno hitrostjo lotil sestopa.












Tudi na tej strani sem imel nekaj snega, a sem se poledenelim stopinjam zlahko izognil s hojo po celem, tudi po kopninah, ki jih je bilo vse več, nižje sem bil. Veter je bil kar močan, mrzel, čim sem zavil z grebena je bilo hitro bolje. Na križišču, kjer sem gor grede zavil desno, sem se slekel in malce pomartinčkal, potem pa kaj hitro zmogel do razgledišča pri križu. Še zadnji razgledi na nižino, na greben Karmana nad menoj, minuta ali dve za spomine, in že sem bil v gozdu, kjer se je današnji potep počasi bližal h koncu. "Ni daleč čas, ko bo tudi to, kar se mi dogaja ta trenutek, prijeten spomin," sem pomislil, upajoč, da mi bo na stara leta dano uživati vse te dragocene spomine, ki se nabirajo že vrsto let oziroma desetletij.









V vasi sem pričakoval, da se bom s kom pozdravil, mogoče izmenjal par besed, a tako kot zjutraj ni bilo nikjer nikogar. Kar verjeti nisem mogel. Običajno je bilo na parkirišču nekaj vozil, enkrat sem moral avto pustiti celo nižje pri pokopališču, v vasici in tekom ture pa nekaj srečanj, pozdravljanj in krajših klepetov.




Še kratek postanek v Huminu, da sem imel doma zvečer in naslednji dan kaj jesti, tudi piti, in že sem bil na poti domov. Trdno odločen, da pojutrišnjem stopim na turne smuči, vedoč, kje točno bom to storil.


Ni komentarjev:

Objavite komentar