Monte Hoberdeirer

Kimavec, sobota 9.9.2023

V tretje gre rado . . .

Prvič sva se na goro odpravila s princesko, štiri leta tega. Vzpon in sestop sva nameravala opraviti po lažji poti, podobnih je zverinica zmogla precej in so ji bila vedno v veselje. Potep sva namesto na vrhu zaključila na sedlu Passo Oberenghe, saj je bila pot vsled neurij blatna, zaradi zaraščenosti in podrtih dreves tudi težko prehodna. Vreme se je že dopoldan spridilo, med počitkom na sedlu je celo zagrmelo. Vračajoč se domov je deževalo . . .

Vedoč, da na goro vodita dve poti, sem se kasneje odločil, da goro obiščem sam. Zaradi epidemije sem čakal do avgusta lani, ko sem se spet odpravil na pot. Gor po težji, kjer je pod vrhom krajša ferrata, dol po lažji, ki nama s princesko ni bila usojena. Vsaj nameni so bili takšni. Do bivaka sem zaradi rose prišel moker do kolen, sončnemu dnevu navkljub, od tam do stene in prvih jeklenic ni bilo daleč. Vlažna skala, tudi jeklenice, jaz pa brez opreme, češ, tudi zahtevnejše oziroma težje sem že. Nekaj izpostavljenih metrov nad globokim prepadom, ohlapna jeklenica, kjer bi se moral izvesiti nad globeljo, skromne razčlembe za stop, kjer bi šlo na trenje. V suhem bi verjetno nadaljeval, tako pa sem se odločil, da gora ni hotela, in obrnil.

V trdi temi sva odpotovala zdoma, Sappada je pač daleč in tura sorazmerno dolga. Kavica pred začetkom potepa je prijala, kmalu zatem sva parkirala pri kapelici in vzela pot pod noge. Sončno jutro je obetalo krasen dan, prešerne volje sva jo ubrala do jezerca Laghetto Ziegelhutte in naprej do konca kolovoza, kjer sva udela pešpot. 

Premišljeval sem o tem, da sem že tretjič na tej poti in da zna to biti za nekaj časa tudi zadnjič. Morda za vedno, kdo ve, kaj prinese čas. Skozi gozd sva kar hitro zmogla do razpotja, kjer sva zavila proti bivaku Damiana dell Gobbo. Višje je gozd postal redkejši, tam sva bila deležna prvih razgledov na okoliške gore. Še posebej lepo je bilo pogledati v dolino proti Sappadi in na gore onstran. Terza Piccola vedno pritegne moj pogled, verjetno zato, ker je ločena od ostalih gora in tako še bolj izstopa. Grapa, preko katere sva morala, je bila enako temačna in hladna kot lani, en sam krš, kjer si moral popaziti na vsak korak. Potem je pot zavila med rušje, s kršem je bilo konec, hoja je postala precej prijetnejša. Do krnice, kjer višje za robom stoji bivak, ni bilo daleč, vmes je bilo žal tudi nekaj malega sestopa. Hoberdeirer je bil na dosegu roke, če me je iz doline spominjal na kristal, se mi je od tod zdel podoben trapezu. Vsaj meni, druge oči imajo drugega malarja. Bivak je bil še v senci, ko sva pokukala vanj, nekaj trenutkov kasneje pa je sonce posijalo iznad Cretonov, zato sva si privoščila krajši počitek.

foto: E.B.

Med posedanjem in razgledovanjem sem se spomnil besed italijanskega romanopisca, prevajalca in pesnika, v prostem času strastnega alpinista,  Enrica »Erri« De Luca:

Zame so gore zapuščen kraj, kjer vidimo svet, kakršen je bil brez nas in kakršen bo pozneje.

Dejansko ni potrebno veliko, da si lahko predstavljaš, kako je bilo v gorah pred sto in več leti. Dovolj je, da zapustiš markirano pot in stopiš v brezpoten svet, še kanček domišljije in že je tako, kot je bilo recimo za časa Kugyja, Komaca, Tožbarja in Špika, seveda tudi davno pred tem.

Naprej do škrbine, kjer se prične zavarovana pot, ni bilo daleč. Malce sva se morala pomujati zaradi podrtije na poti, sipkega šodra za izvoz, tudi strmo skrotje pod vršnim pobočjem je zahtevalo previden korak. Na škrbini sva pospravila palice in se opremila, vrh se je že slutil nedaleč nad nama. Mimogrede sem zmogel do kraja, kjer sem lani obrnil. Se vpnem, izvesim nad globino, jeklenica je pač ohlapna, drobne razčlembe pod podplati zadostujejo za stop, pogledam v globel med nogami. Res prepadno. Nekajkrat se preprimem in prestopim, prepnem, in že sem preko. Pot zavije za rob, po strmem skrotastem pečevju pridem na travnat teren, do vrha me čaka samo še kratka strminica. Kar smeje se mi, ko stopim na vrh, tam se mi prikaže celo Marija. Pogosto tako na karnijskih vršacih, marsikje je na vrhu svetinjica Matere Božje, najpogosteje plastičen kipec iz Medjugorja, redkeje iz vsaj malce žlahtnejšega materiala kot tukaj. Kar se Hoberdeirerja in mene tiče bo kar držalo, da gre v tretje rado.

foto: E.B.

foto: E.B.

Med počitkom na vrhu sem neuspešno iskal začetek poti, po kateri naj bi sestopila. Mislil sem, da se pot na drugo stran prične na vrhu, a je pokuk na zemljevid pokazal, da morava nazaj do jeklenic, kjer je razpotje. Prelestni razgledi z vrha so bili pravi balzam za dušo, veliko jih je, ljubih mi karnijskih vršacev, s katerimi sem se že srečal, še več seveda tistih, s katerimi se še nisem in se z mnogimi od njih tudi nikoli ne bom. Tako kot že nekajkrat doslej sem tudi tokrat pomislil na to, da je skrajni čas, da kakega od njih obiščem tudi pozimi, naj si bo peš ali na turnih smučeh. Med razgledovanjem in razmišljanjem o tem in onem sva seveda tudi poklepetala in si privezala dušo. Malica je bila danes hitro pri kraju, energetske ploščice in izotonični napitek, prav nič nisem pogrešal suhomesnatih in mlečnih dobrot, takisto ne kruha. Sadje pač, prihodnjič bom moral nekaj vzeti s seboj. 

In potem je kot običajno prišel čas, ko moraš hočeš nočeš pomisliti na sestop. Obema je ljub anello, po različnih poteh gor in dol torej, zato sva tam, kjer se gor grede jeklenice končajo in dol grede začnejo, zavila proti drugi dolini. Pot naju je privedla do rušja, pod njim pa sva stopila v čudovit macesnov gaj. Azurno modro nebo, živo zeleni macesni in bleščeče bela skala okoliških vršacev, obsijanih s soncem. Počutil sem se kot v pravljici, kaj bi šele bilo, če bi kje blizu zabrlizgal svizec in bi naju s skal opazoval kak gams ali kozorog.  

Spomnil sem se tistega dne, ko sva s princesko obrnila na poti sem gor, na to, da bi zverinica zlahka zmogla to pot. V tisti mokroti in hladnem dnevu res ne bi imela kaj dosti od potepa, sedlo Passo Oberenghe je bilo povsem solidna alternativa. 

Vsake toliko sem pokukal nazaj, tudi s te strani je Hoberdeirer videti krasno. Macesnov gaj se je počasi iztekel in potka naju je pripeljala do čudovitega slapu, pod katerim je krasen tolmun. Če bi bila bližje dolini, recimo podobno blizu izhodišča kot je Pinja, ni dvakrat za reči, da se ne bi potunkal vanj. Morda kdaj drugič, če se ta kdaj drugič seveda sploh zgodi. Nižje sva morala preko potoka in  že sva bila na stezi, ki povezuje Sappado in Passo Oberenghe, tam torej, kjer sva s princesko hodila pred leti. Preden sva stopila na gozdno cesto, sva si še enkrat  privoščila krajši počitek. Nekaj klopc in preprosto razpelo na drevesu, tik ob bistrem potočku, čudovit kotiček za predàh.

Do avta ni bilo daleč, na poti do tja sva srečala čredo prijaznih kravic in nekaj izletnikov. Pomislil sem, da ves ljubi dan ni bilo nikjer nikogar. Ne nama podobnih, ne živali, tudi ptice na nebu ne pomnim. 

Nedolgo zatem sva že kofetkala na taisti terasi kot zjutraj, na poti do Kluž, kjer sva se podprla z okusno pizzo, pa sem v Villa Santini poskrbel še za špežo. 

Konec je bil začetku podoben, zgodil se je, ko je bila zunaj že trda tema. Verjetno bo z naslednjimi začetki in konci podobno, jesen trka na duri in dnevi so vse krajši...

-> fotografije Monte Hoberdeirer

-> posnetek prehojene poti