Ko smo se nedavno na Malem Karmanu razgledovali proti kaninskim goram nad Rezijo, na Muzce in na Stolov greben sem pomislil, da bi bil čas, da se spet odpravim v kraje nad Tersko dolino. Potem sva se v ponedeljek sprehajala med Sočo in morjem in ko sem občudoval zasnežene vršace Julijskih Alp sem se odločil.
Brinica iz Viškorše naj bo, po strmi 710 navzgor, saj je ena redkih poti tam, ki je še nisem prehodil.
Vozilo sem pustil pri cerkvi, nato sva se sprehodila skozi vas, kjer nisva srečala nikogar in ko sva stopila preko potoka, je ura pričela biti deveto. Prvih nekaj okljukov je bilo za ogrevanje, nato pa sva začela gristi kolena. Dan je bil sončen in vroč, prav vesel sem bil, da sva se vzpenjala v senci gozda. Princeska je hitela, kot že dolgo ne, jaz pa sem dajal vse od sebe, da sem ji sledil in po svoje mi je bilo tako kar prav, saj sva vidno pridobivala na višini. Ko sva zmogla nad gozdno mejo, nekako tisoč in sto metrov visoko, je hitenje postalo tako neusmiljeno, da sem bil blizu meje med ali si oddahnem ali izdahnem in odveč je reči, kaj sva storila. Počitek je bil dolg in sproščujoč, na spomladansko zeleni travi in pod košatim drevesom, razgledi pa so segli vse do morja, rahlo megličastemu ozračju navkljub.
Nadaljevanje ni bilo nič manj strmo in na strmih travah sva morala biti precej previdna, kar se zanesljivega koraka tiče. Sonce je grelo, kot da bi bilo kak mesec ali dva kasneje in če ne bi pihljalo, bi bilo skorajda prevroče. Ko sem se začel spraševati, ali strmine ne bo nikoli konec, sva končno zmogla do grebena in prvih nekaj korakov po ravnem sem se kar opotekel. Na razgledni vzpetinici sva spet sedla na suhe trave in se zazrla v dalj, tokrat sva občudovala greben Muzcev in kaninske vršace onstran grebena. Videti je bilo, da je bila zima res skromna s snegom, saj so bili Muzci skoraj kopni, kaninske gore pa pobeljene, kot so običajno v začetku poletja. Skoraj še največ snega je bilo prav na najinem grebenu, na severnih pobočjih.
Čeravno do Brinice ni bilo več daleč, sem vedel, da je greben zelo razgiban in da imava še precej gori doli pred seboj, zato sva kmalu nadaljevala s potepom. Vsake toliko sva morala tudi po snegu in če je bilo zasneženo pobočje prestrmo, to je izpostavljeno, sva se raje držala grebena in napredovala po skalah in travah, četudi si je bilo včasih potrebno pomagati z rokami. Ko sva se že skoraj naveličala vzpetinic v grebenu in nenehnega gori doli, sva končno dosegla vrh in zadovoljna sedla poleg skrinjice, na zaplato suhe trave. Če nebesa so, potem tam prijetnejše, kot sva se imela midva tu in sedaj, ne more biti.
Spet sva si privezala dušo, saj naju je naporna pot že malce zdelovala, si spočila tačke in noge, potem pa počasi nadaljevala proti sedlu Križ, do kamor sva morala še nekajkrat gor in dol in tam prišla na zložno mulatjero, po kateri sva lagodno sestopila v dolino. Tudi med sestopom je prijetno pihljalo, da sva lažje zmogla skoraj poletne temperature in ko sva prišla tik nad vas, je za pregreto telo in suho grlo poskrbel še žuboreč potoček ob poti.
Ko sva zapuščala Viškoršo sem se spomnil, da imam tod blizu v dobrem še Postovčič iz Podbarda in žal tudi na to, da je želja zaenkrat več, kot je prostega časa.
Tako kot v gorah tudi v dolini rada narediva kaj krožnega. Zato sva na turo potovala mimo Trbiža in prek Predela, ter nato skozi Bovec do Učje in naprej v Viškoršo, vračala pa skozi Trento, kjer sta naju v Zadnjici Justi in Vinko lepo postregla in nato prek Vršiča domov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar