Platane so zopet zelene,
radostno njih listje v večer šumi,
a jaz misli nimam ni ene,
ki ogenj veselja v očeh razžari.
Premeril sem pot, ob kateri
pri cvetu smehljal se je cvet,
in živel v prijetni sem veri,
da dober človeku je svet.
Prišló je življenje, z življenjem spoznanje
in mi brezobzirno odprlo oči.
Zdaj vem, kaj na svetu človeku je zvanje
srce mi je mirno in nemo trpi!
Spoznanje, Joža Lovrenčič
Bila je nedelja, 8.marec, ko sva zadnjič odpotovala v Furlanijo. Če bi vedel kaj sledi, bi se verjetno zapeljal dlje in se odpravil višje, tako pa...
Kdo ve, kdaj se bom spet zazrl v širni svet s karnijskega vršaca, popil caffè macchiato v Saurisu ali Sappadi in se po turi doma razvajal z Wolfovim pršutom in sirom Montasio...
Pravijo, da v sili hudič še muhe žre. Zato sva se spremenila v mušici in se odpravila požret hudiča. Pravzaprav dva, saj ne gre, da bi eden on naju ostal lačen....
Na Šmarno goro sva se odpravila iz Šmartnega. Vzpon sva opravila po Šmartinski in Partizanski poti, se zgoraj malce razgledala, potem pa sestopila na sedlo in se od tam povzpela še na Grmado. Sorazmerno zgodnja ura se nama je spet obrestovala, saj sva bila med vzponom na Šmarno skoraj sama. En par, ki naju je prehitel, ni omembe vreden, prav tako ne tistih nekaj sestopajočih posameznikov, ki sva jih srečala tik nad Šmartnim. Na Grmadi nas je bilo nekaj več, a smo se lepo porazgubili v gozdu in se pozdravljali s primerne razdalje, prav tako na Romarski poti, po kateri sva se vrnila v dolino. Naj sem se še tako trudil, se nisem spomnil zadnjega obiska Gore. Sem se pa spomnil Turnca, kjer sem v "davnih" časih spomladi preplezal kako lažjo smer kot pripravo na zahtevnejše ture poleti, prav tako sem se spomnil tekov na Šmarno, ko sem se pripravljal na prvi obisk švicarskih štiritisočakov in nekaj let za tem na prvo "odpravo" v Ande...
Lagal bi, če bi dejal, da se nisva imela lepo. Našla sva dovolj samote, vreme lepše skoraj ne bi moglo biti, tudi za razglede nisva bila prikrajšana. Dva vrha in krožna pot, kakršne imava najraje. A kaj, ko to nekako ni to...
Kakorkoli že, lučka na koncu tunela še brli in upati je, da ne gre za vlak...
-> fotografije Šmarna gora in Grmada
Saj ni tako slabo, Bojan. Še vedno sta skupaj in uživata. Bo bolje bo, lučka je vse svetlejša in ne bo nas povozilo.. Je pa dobra princeska s tvojo masko, na Hribi.net. Uživajta in lepo se imejta, čav..
OdgovoriIzbrišiHvala, imaš kar prav. Le hrepenenje po visokih gorah, domačih in tujih, je vse večje... Princeska z masko je malce za hec, so taki časi, da je smeha premalo.... Tudi ti bodi lepo, pazi nase in ostani zdrava. Midva :)
Izbriši