Zadnjega zadnjega sem bil prepričan, da bova prvega ušpičila prvega prvega. Potem je ponoči pokalo in treskalo kot že dolgo ne, detonacije so odmevale v noč vse do ranega jutra, zato sem se odločil, da bova prvega šele drugega. Prvega prvega sva se tako dodobra spočila in na novo premešala karte, kar se potepuških želja tiče, drugega pa odpotovala na prvega...
Ob osmih sva parkirala v Klužah (Chiusaforte, Sclûse) in nekaj minut zatem že pričela s potepom. Mimo cerkve Svetega Bartolomeja sva se odpravila do zadnjih hiš, kjer sva udela pešpot proti zaselku Raunis. Tam stoji tudi cerkvica Blažene Device Snežne, lepo vidna iz doline. Pri koritu z vodo naju je majhna tablica z napisom Stavoli Pineit usmerila na ozko stezico, katera naju je v dokaj zložnih okljukih vodila navkreber po strmem terenu.
Če me je do Raunisa zeblo kot psa, zaradi napovedanih spomladanskih temperatur sem potep pričel v kratkih rokavih in flisu, mi je bilo nekaj okljukov višje že pošteno vroče. Pobočje, po katerem sva hodila, sem pogosto opazoval iz doline. Precej spominja na Pisimoni, tako kot tam je videti neprehodno. Človek težko verjame, da lahko po takih strmalih vodi čudovita, nezahtevna in dokaj zložno speljana stezica. Dolina je bila vse nižje, razgledi so kmalu segli onstran doline na vršace Julijskih Alp, kar hitro sva prišla do naslednjega razpotja. Če tam ne bi bilo majhnega smerokaza, ki naju je usmeril proti Pineitu, bi zlahka spregledala stezico, ki je zavila levo, in nadaljevala po bolj razvidni stezi naprej proti Cuel di Clari.
Po slabše vidni stezici sva kaj kmalu prišla do naslednjega razpotja, kjer je bilo na smerni tablici prvič napisano tudi ime najinega vrha. Vedel sem, da se bo pot kmalu pričela izgubljati, marsikateri opis vršni del opisuje kot brezpotje, zato sem pazljivo sledil oznakam na drevju. Do konca daljšega prečenja v desno sem bil pri tem kar uspešen, tam pa se mi je ustavilo. Nekaj naslednjih oranžnih "markacij" na drevju sem še našel, potem pa sem si pomagal z zemljevidom oz. navigacijsko aplikacijo na telefonu. Uspešno sva napredovala po strmem in ponekod težje prehodnem terenu kar po svoje, to je čez drn in strn, dokler nisva na vršnem delu spet našla stezico in po njej prehodila še zadnjih nekaj metrov do vrha.
Zadovoljna sva sedla na suhe trave nasproti vpisne skrinjice in nekaj časa mirno ždela v tišini, uživajoč tople sončne žarke, ki so naju prijetno božali. Nisva od muh, sem pomežiknil princeski, ko sem jo vzel v naročje in jo malce pocrkljal.
Po primerno dolgem počitku in ravno pravšnjem okrepčilu sva se odpravila po drugi strani hriba navzdol. Seveda sva se med počitkom tudi razgledala, saj je hrib navkljub skromni višini imeniten razglednik.
Na začetku je bila pot lepo sledljiva, rdečebelih markacij, katere so nižje zamenjali bolli rossi, je bilo precej. Bližje sedelcu Forcella Patok sva bila, slabše so bili vidni obledeli bolli rossi na drevju in vse težje je bila sledljiva stezica. Smer sestopa mi je bila jasna, torej bi lahko šla po gozdu tudi po svoje, a sem se raje potrudil in sledil mestoma skoraj nevidni stezici. Običajno je pač tako, da je najlažje tam, kjer je pot. Na sedelcu sva hitro našla nadaljevanje poti proti dolini in kmalu prišla do odcepa za Plananizzo. Ker sva na njej že bila in ker ima princeska nanjo slabe spomine zaradi klopov, na ponoven obisk nisva pomislila. Pravzaprav sva se mu odrekla že doma, ko sem razmišljal o morebitnem sestopu po drugi poti.
S poskočnim korakom sva nadaljevala s sestopom, princeska je bila urna, kot bi šele pričela s potepom. Pri hišici na Stavoli Ceresarie sva še zadnjič posedela in se odžejala, potem pa nadaljevala pot v dolino. Kmalu sva skozi krošnje dreves zagledala avtocesto v dolini in nekaj kasneje že slišala hrup prometa. Ni kaj, takšna so vračanja v sivi vsakdan sem pomislil, čeravno sem vedel, da so vremenske napovedi takšne, da k sreči sivih vsakdanov še nekaj časa ne bo. Vsaj kar se vremena tiče. Prek potoka sem princesko nesel, vode je bilo preveč, potem sva šla še malo po gozdu in že sva stopila na kolesarsko stezo, ki se vije nad Klužami. Onstran sva smuknila po ozkem prehodu med hišami in v mestece prišla pri hiši Zanier, od koder sva morala samo še okoli ovinka pod Svetim Bartolomejem in že sva bila pri avtu.
Čeravno prvega nisva prvega, prvi potep v letu tudi drugega ni bil od muh, sva si bila edina. Prešerne volje sva odrajžala domov, princeska speč v svojem boksu in jaz premišljujoč za volanom...
-> fotografije Jof di Scluse (Jof di Chiusaforte)
Ni komentarjev:
Objavite komentar