Andreis je bil še v senci, ko sva vzela pot pod noge, na okoliške gore pa je že sijalo sonce. Mraz je ščipal v prste in ušesa, zato sva pohitela navzdol proti potoku, onstran katerega sva kmalu prišla na prisojna pobočja. Ne na prvem, ne na drugem razpotju na smerokazu ni bilo najinega hriba, čeravno je pot nanj markirana in ni ne vem kako zahtevna. Zaradi tega si nisva belila glave, prešerno razpoložena sva se lotila vzpona in kmalu zmogla dovolj visoko, da sva imela nekaj malega razgledov na bližnja Monte Raut in Monte Castello ter proti izhodišču.
Ozka stezica je zahtevala previden korak, saj je bila zaradi erozije marsikje podrta, pobočje pa dovolj strmo, da so se našla tudi dokaj izpostavljena mesta. Podobno kot med turo na Monte Lupo in San Daniele del Monte nedaleč od tod, se mi je tudi tu svet zdel divji in prvobiten. Samo skromna stezica in redke markacije so govorile o prisotnosti človeka v teh robeh. Kot običajno sem med potepom razmišljal o marsičem. Tokrat še največ o minulih turah, opravljenih tod blizu. Kar nekaj se jih je že nabralo, še več njih so želje za prihodnje čase. Furlanski Dolomiti so malce dlje od krajev, kjer se običajno potepava, zato jih obiščem redkeje. "Lepe reči morš guštirat na lahno..." pravi Mlakar v "Počasnem življenju". No, najino življenje v danem trenutku ni bilo nič kaj počasno, pot nama je šla tako v dolžino kot v višino kaj hitro izpod nog.
Po daljšem prečenju, ki je bilo dokaj položno, se je pot postavila precej pokonci, tu je princeska nenadoma začela še bolj hiteti. Vedel sem, da prideva vrh strmine na sedelce Forcella d'Antracisa, prav tako, da do tja ni prav daleč, zato sem se pomujal, da sem držal njen tempo. Kaj kmalu mi je postalo jasno, v katerem zajcu se skriva grm, saj sem nedaleč nad nama zagledal dva moža, s katerima je bil tudi pes. To je torej to, sem si rekel, in skoraj tekel za princesko. Hitro sva bila pri njiju. Bon di, nekaj besed o lepem vremenu, o tem, kam je kdo namenjen, in že sva s princesko hitela naprej. Prav nič me ni motilo, da sta bila moža namenjena proti bivaku dell'Asta, prej obratno. Nad sedelcem, kjer naju je napis na drevesu opozoril, da je nadaljna pot primerna samo za eksperte, sem postal pozornejši na stezico. Vedel sem, da sta pod vrhom kar dve in sicer ena, ki vrh obide nižje in druga, ki vodi nanj. Res sva kmalu prišla razpotja in tam udela skromno stezico, po kateri sva v nekaj minutah prišla na vrh. Nad sedelcem sva hodila po osojnem pobočju, kjer je bilo precej mrzlo, tako da sva si prav oddahnila, ko sva na vrhu spet stopila "na toplo". Nekaj metrov nižje sva našla zavetrn kotiček in skoraj legla na suhe trave. Razgledovala sva se na jezero Barcis, Andreis, ki je bil še vedno v senci, saj se je sonce skrilo za rahle oblačne koprene, in na okoliške gore.
Med zobanjem dobrot in ogledovanjem okoliških že obiskanih vrhov sem še enkrat spomnil minulih tur tod blizu. Tiste že obiskane vrhe, ki so se skrivali za grebeni, sem "vizualiziral", tako da je bil spomin nanje popoln.
Po počitku naju je čakal sestop po razglednem grebenu, ki se vije vse od Taronta do Turlona. Pot po dolgem, strmem in razglednem grebenu je bila čudovita. Večinoma sva hodila po travnikih, sem ter tja pa naju je pot popeljala skozi rušje ali nizko grmičevje. Po taki poti bi lahko hodil ves dan in se je do večera ne bi naveličal, sem pomislil, ko sem opazoval razigrano zverinico, ki je urno drobila pred menoj.
Na Turlonu sva še zadnjič počila, potem stopila v senčen gozd in skozenj sestopila do Alchede, od koder sva se po cesti vrnila v Andreis. Tam se je princeska srečala s prijaznim samojedom, ki je bil nad njo tako očaran, da sva ga komaj prepričala, da res ne more z nama.
Pot domov je bila kot običajno (tudi) že pot na naslednji potep....
-> fotografije Monte Taront in Monte Turlon
Ni komentarjev:
Objavite komentar