Parkirišče pred cerkvijo v Naborjetu je bilo skoraj polno, saj maše še ni bilo konec. Hitro sva smuknila mimo Beneške palače in se za občino usmerila na božjo pot. Mimo ličnih kapelic sva se povzpela do cerkvice, tam stopila na cesto in z nje s pomočjo stopničke na škarpi splezala v gozd, kjer se je navkreber nadaljevala strma stezica.
Skozi gozd naju je pripeljala na greben, po katerem sva zložneje nadaljevala do sedelca, kjer je razpotje. Ena pot se nadaljuje proti Stabetu, druga pelje v dolino proti trdnjavi Hensel, tretja, po kateri sva nadaljevala midva, pa vodi na bližnji Buchkopf oziroma Testo di Malborghetto. Slovensko ime vrha sem iskal zaman, tudi v zbirki "Slovenska krajevna imena v Karnijskih Alpah", ki jo je zbral in uredil dr. Viktor Vovk, ga ni.
Do vrha nisva imela daleč. Tam sva si ogledala ruševine vojaških utrdb in se razgledala, kolikor se je bilo s poraščenega vrha možno razgledati. Jutranje sonce, ki je obetalo lep dan, se je še preden sva zmogla do grebena, skrilo za oblačne koprene. Postalo je hladno, na vrhu pa je še malce pihljalo, zato sva se kaj hitro odpravila v dolino. Do sedelca po taisti poti, tam pa sva zavila proti utrdbi Hensel.
Nižje sva bila, topleje je bilo, kmalu sva poiskala primeren kotiček in sedla k počitku. Ne gre, da bi lačna in žejna hodila po svetu, sem rekel princeski, čeravno je potep krajši kot običajno. Po okrepčilu sva hitro zmogla do utrdbe in kmalu pod njo stopila na staro cesto med Ukvami in Naborjetom.
Nadaljevala sva do Pontebbane in si pri tunelu med Naborjetom in Ukvami ogledala še spomenik oficirju Henslu, potem pa kar po travnikih nadaljevala proti vasi.
Čeravno nekaj krajše in nižje kot običajno, nič manj prijetno in lepo, sva si bila edina, ko sva se vrnila do avta in kmalu zatem zadovoljna odpotovala domov.
-> fotografije Buchkopf - Testa di Malborghetto
Ni komentarjev:
Objavite komentar