Do Sočerge so mi bili kraji že znani, naprej do Brgudca še ne. Parkirišče na začetku vasi je bilo prazno, ko sem izstopil iz avta, me je pozdravila tišina. Nikjer nikogar. Čim sem pripravil vse potrebno in je princeska skočila iz svojega boksa, se je nedaleč stran zaslišal pasji lajež. Stopila sva skozi vasico in na njenem koncu udela planinsko pot, še prej pa pozdravila starejšega moža, ki je delal na vrtu, in skupino deklet in fantov, ki so se takisto pripravljali na hribovski potep.
Dnevi pred današnjim potepom so poskrbeli za nekaj sivih las, saj sem si precej časa belil glavo, kam naj se odpraviva. Sam nad seboj sem se pridušal, ker se nisem spomnil na nič primernega, kar se mi končno utrne. Planik! Vse odkar sem se drugič povzpel na Vojak, sem vsake toliko pomislil na Planik. Sprva sem se nanj nameraval odpraviti iz Poklona, potem pa sem prišel do spoznanja, da ne bo nič narobe, če spoznam še kakšno izhodišče. Brgudac se mi je zdel najprimernejši za krožno turo, kakršne imava najraje, čeravno sem moral vzeti v zakup hojo po gozdni cesti visoko pod vrh. Bo pa sestop povsem hribovski, sem potolažil princesko. O hoji po gozdni cesti, s katere skoraj ni razgledov, je škoda besed. Na takih poteh se najraje izgubim v spominih in načrtovanjih, saj ni potrebno paziti na korak in se ni potrebno ustavljati, da bi naredil posnetek ali dva. Po poldrugi uri hoje sva zaslišala hrup traktorja, na cesti je makadam zamenjalo blato. Pod podplati je čmokotalo, da je bilo veselje, globljim lužam sva se raje umaknila v gozd. Hrup je postajal vse glasnejši, kmalu sva uzrla traktor in se pozdravila z voznikom, ki je pripravljal les za spravilo v dolino. Nekaj višje sva stopila na pešpot in še preden sva prišla do sedla med Malim in Velikim Planikom sva spet uživala v tišini.
Smerokaz je obetal četrt ure vzpona in res sva skoraj kot bi trenil stala poleg skrinjice na vrhu in se razgledovala proti Učki, Reki, morju...
Vrnila sva se do sedla in od tam nadaljevala na Veliki Planik. Pod vrhom sva morala poplezati prek strmih pečin, nad katerimi sva se skoraj zaletala v mlajšega moža s psom ki je tam počival na travah. Vrh Velikega Planika je bil "okrašen" s plastičnim stolom, katerega bi sam umaknil, če bi bila zgoraj sama. Med počitkom sem rad sam, tudi na samem, zato sem se odločil, da si malico privoščiva nekaj nižje.
 |
| MIDVA |
Sestop je potekal v smeri vodnega izvira Korita, blizu katerega je koča, poimenovana po njem. Gozd, skozi katerega naju je vodila pot, me je zaradi skrivenčenih bukev, belih skal, obraslih z zelenim mahom, in številnih vrtač zelo spominjal na gozd, ki me je spremljal med številnimi potepi po Grobniških Alpah pred letom dni. Po daljšem sem ter tja in gor in dol sva prišla na razgleden greben, s katerega sem imel lep razgled na vrhe, ki jih morebiti obiščeva v prihodnje. Mimo koče, ki je bila odprta, sva kmalu zmogla do izvira pod ostenjem Brajkove stijene, kjer sva imela krasne razglede na masiv Učke.
Čim sva prišla do razpotja nekaj nižje sem se spomnil, da ves ljubi dan nisva ne počila, ne jedla in ne pila. Kaj takšnega pa še ne! Sedla sva ob pot in se okrepčala, slabe pol ure zatem pa že stopila v vas in s tem zaključila prijeten potep. Če sva bila na poti navzgor sama, sva jih med potjo navzdol srečala kar nekaj, še največ pri izviru in blizu koče.
Potep je bil posrečena izbira, zato se znava v Brgudac vrniti in se odpraviti še kam, zatem pa morebiti obiščeva še kak vrh blizu Vojaka.
-> fotografije Mali in Veliki Planik
Pošiljam zadnji pozdrav prisrčni psički, ki me je nemalokrat, pravzaprav vsakikrat, popeljala s svojim lastnikom na čudovite dogodivščine.
OdgovoriIzbrišiIn tudi vplivala na pot življenja nekega slehernika.
Naj ji bo lahka slovenska zemljica