... ali Monte Strabut nama ni bil usojen.
Bližje je bil konec tedna, bolj sem bil na trnih. Nisem in nisem se zmogel odločiti, kam naj se odpraviva na potep. V Italiji korona, v gorah precej snega in na Krku orkanska burja. Pravega veselja in pričakovanj, običajnih ob koncu tedna, kar ni in ni bilo. Kot da bi slutil, da se zbirajo temni oblaki, ki ne prinašajo nič dobrega...
Tokrat sva se na Strabut odpravila mimo razglednega stolpa Torre Picotta. Po tisti poti torej, katero sem prvič med sestopom zgrešil in zategadelj nisva naredila anella. Krasno in toplo jutro je obetalo lep dan, ko sem se ozrl proti hribu, je bil videti kopen vse do vrha. Da bo pot višje prečila daleč v levo, na osojna pobočja, nisem vedel...
Do razglednega stolpa sva se povzpela po tlakovani, dokaj položni poti. Kaj kmalu mi je postalo vroče, saj je sonce že zjutraj tudi grelo, ne samo sijalo, tako da sem bil hladnega vetrca pri stolpu kar vesel. Povzpela sva se nanj in se razgledala, pogled na mestece pod nama je bil čudovit, na okoliške gore nič manj. Videti je bilo, da je snežna meja res visoko. Kako lepe so gore pozimi, odete v snežno odejo in obsijane s soncem, ki sveti z azurnega neba.
Nadaljnja pot naju je kmalu privedla do razpotja, kjer se je strmo navzgor nadaljevala "direttissima", sila strma, skoraj prepadna in s tem tudi izpostavljena pot, katera je tudi v mojih "nekoč", najina pot pa je zavila v levo. Pričelo se je daljše položnejše prečenje nad dolino reke But, kjer me je kmalu pričelo hladiti, saj sva prišla na osojna pobočja. Počasi sva prišla do prvega snega, pravzaprav ostankov zadnjega sneženja, in šele malce pod naslednjim razpotjem do konkretnejše snežne odeje. Tam se je pot usmerila strmo navzgor.
Snega je bilo sicer samo do gležnjev, ker pa je bil trd in poledenel, mi je na njem precej drselo. Ob poti, kjer je bilo sem ter tja kopno, pa mi je drselo zaradi listja. Cikcakala sva sem ter tja, malo po poti in malo po svoje, tam pač, kjer je korak našel več opore in počasi napredovala proti vršnemu pobočju. Potem sem se ozrl navzdol, prečna pot je bila že precej globoko, in navzgor, sila strmemu pobočju ni bilo videti konca, do vrha samega je bilo še tristo metrov vzpona, ter se vprašal, ali bom vzpon zmogel brez derezic. In koj zatem, ali bom zmogel varno sestopiti tod kjer sva, če bo snega višje več. Pomislil sem na Monte Talm in na to, kako sva tam komaj zmogla na greben po kot beton trdih ledenih pobočjih v gozdu, spomnil sem se sestopa z Monte Pacoia, kjer sva zaradi podrtega drevja izgubila pot in komaj zmogla prepadna pobočja, da sva se srečno vrnila v dolino. Tudi spomin na Monte Botai je bil še svež, na strm gozd in poplezavanje po podrtem skalnatem grebenu. Nič, kdor išče, ta najde, prej ali slej, sem rekel princeski, ki me je zvedavo gledala, čemu stojiva. In v mislih nadaljeval, da midva ne bova več iskala, ker nama ni do tega, da bi našla. Vsaj tega ne, kar se zna slabega najti v takšnih primerih. Previdno sva se vrnila do položne poti in tam stopila do bližnjega razgledišča v gozdu, nekakšne skalnate terase, poimenovane Pale dal Pup.
Res sva bila deležne lepe panorame, z veseljem bi si tod privoščil nekaj počitka, a kaj, ko je sonce sijalo na drugi strani hriba.
Zato sva se po taisti poti kot prej vrnila do stolpa, se tam še enkrat razgledala, potem pa sestopila do ruševin gradu imenovanih Prà Castello in si tam privezala dušo. Veš kaj, sem dejal zverinici, tako pogosto se potepava, da nama jo mora vsake toliko nekaj zagosti. Zato bova spet storila tako, kot pravi Pavček:
A če ne prideš ne prvič, ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič in zopet in znova.
Tudi pot domov je bila nekako drugačna, kot je običajno, kadar se vračam iz tistih krajev. Po obisku gora, po potepu ali izletu, sem pomirjen, poln energije in z mislimi že nekje v prihodnosti... Tokrat ni bilo tako.
Zvečer sem prebiral novice iz Italije, kaj žalostno je bilo brati, kako se virus širi in kakšni vse so potrebni ukrepi. Da o posledicah ne govorimo.
Potem je prišel ponedeljek, za njim torek... Življenje je v trenutku postalo drugačno in ta trenutek zna trajati kdo bi vedel kako dolgo. Kaj bo potem in kakšen bo "potem", kdo ve...
Teman oblak izza gore
privlekel se je nad polje,
nad poljem v sredi je obstal,
nebo je čez in čez obdal.
To ni oblak izza gore,
to tudi ni ravno polje;
to misel le je žalostna
na sredi srca mojega.
Simon Jenko
-> fotografije Pale dal Pup
Ni komentarjev:
Objavite komentar