Morda kmalu ne bova smela nikamor, sem razmišljal, zatorej ne gre, da bi ves konec tedna preživela na kavču. Kadar je v gorah zima in sneg ali kadar so vremenski obeti dvomljivi se prilagodiva temu, sedaj, ko je situacija takšna, kakršne še ni bilo, pa se bova prilagodila priporočilom, sem sklenil. Lotil sem se raziskovanja, kam bi se bilo smiselno odpraviti, in kaj hitro našel nekaj primernih potepov. Na Kranjsko reber sem se spomnil kmalu po Snežniku, zato je prišla prva na vrsto.
Med vožnjo proti Črnivcu sem zaman premišljeval, kdaj sem se zadnjič vozil v tej smeri. Nekdaj sem pogosteje obiskoval Kamniško Savinjske Alpe, poti v tiste konce so mi bile dokaj domače. Potem sem spoznal Karnijce in njih predalpski svet in... Kaj bi pravil, tudi z našimi Julijci ni dosti bolje, enostavno je premalo prostega časa za vse, kar bi rad, in to, kar bi rad, niso samo gore.
Na Črnivcu je parkirišče samevalo, sonček je prijetno grel in pogled navzgor je razodel, da je novozapadlega snega kar nekaj. Čim sem se preobul, sva poskočno zastavila korak. Po cesti sva opravila s prvimi nekaj ovinki, potem pa stopila na pešpot in po njej nadaljevala navkreber. Kaj kmalu sva stopila na strnjeno snežno odejo, le ta naju je spremljala vse do vrha, ki naju je pričakal kopen. Verjetno je veter opravil svoje, kaj bi bilo drugega. Gaziti nama ni bilo potrebno, saj je bila pot uhojena. Spominjal sem se potepa, ki sva ga tod opravila s princesko nekaj mesecev zatem, ko sem jo posvojil, in sva se vrnila domov z dolge poti iz Francije. Prav tako sem se spomnil najinega prvega gorniškega potepa, ki sva ga opravila na Pristovškem Storžiču. In pomislil na to, kaj vse sva prehodila, obiskala in doživela v skoraj osmih letih, ki so minila od takrat. Dogodivščin za debelo knjigo... Tako sem bil zatopljen v premišljevanja o tem in onem, da sem se kar zdrznil, ko sem nedaleč pred seboj zagledal leso in za njo pašna pobočja pod vrhom. Šment, sem si rekel, hitro sva zmogla do tod, samo še nekaj malega in že bova z vzponom pri kraju.
Princeska je, kot da bi mi brala misli, prestavila v višjo prestavo in s pospešenim korakom sva nadaljevala pod vršno pobočje. Tam sva upočasnila korak in se razgledala, kje bi bilo najbolje stopiti še zadnjih nekaj metrov navzgor. Snega je bilo tod precej, pravi zameti, če sem stopil izven gazi, se mi je udrlo do razkoraka. Zato sva previdno iskala trdnejšo podlago in po njej kaj hitro zmogla na kopne trave in po njih še tisto nekaj malega do vrha. Princeska je bila pri volji, zato sva imela krajši foto session, potem pa stopila nekaj nižje in si tam privoščila krajši počitek.
Procesorja na podstrešju ni moč ugasniti, premleva in premleva, včasih pozno v noč. Če sem vrh Snežnika premišljeval o Camusovi Kugi, katero sem prebral nedavno, in primerjal vsebino knjige s stanjem, v katerem smo, in pomislil tudi na Igorjev zadnji smuk, njegovo zadnjo fotografijo in pomenljive besede, ki jih je napisal, sem danes razmišljal o minulem četrtku. O žalostnem dogodku, tragediji pravzaprav, ki se je dotaknila tudi mene in me bo v moji biti spremljala do konca mojih dni. Kot da mračne misli in žalosten dogodek ne bi bila dovolj, mi je v petek zvečer v roke prišla knjiga "Ura brez kazalcev" pisateljice Carson McCullers, kjer prvi stavek pravi takole: " Smrt je zmerom enaka, toda vsak človek umre po svoje."
Frutbela je bila dovolj za oba, kaj bi rabil več za tako kratko pot, in ko sva se še odžejala, sva nadaljevala s potepom. Sedaj že v obratni smeri, seveda. Kaj kmalu sva začela srečevati pohodnice in pohodnike, vse več in več jih je bilo, do avta sva jih naštela najmanj toliko, kot imam prstov spodaj in zgoraj, verjetno zlahka dodam še princeskin krempljček ali dva. Pot je bila večinoma dovolj široka, da smo se srečevali primerno narazen, dvakrat pa sva z zverinico vseeno stopila vkraj, da smo se srečujoči bolje počutili. Prav vesel sem bil, da sva zgodaj odšla zdoma in je bila pot navzgor samo najina, tako kot vrh. Že tako se rada drživa bolj ob strani, kaj se ne bi v teh čudnih časih. Sončno in toplo vreme je hitro opravilo svoje in med sestopom sva namesto po snegu vse bolj hodila po brozgi, ki jo je nižje zamenjalo blato. Previdna, kolikor se je pač dalo, sva se sorazmerno čista vrnila do avta, kjer sem princesko malce očedil z brisačo, sam pa sem se samo preobul in že sva odpotovala domov.
Da sem med potjo domov premišljeval o prihodnjih poteh se ve, da sem se spraševal, kdaj bova spet zmogla prek meje in v višje gore tako tu, kot tam, takisto. Naslednji dan je bila nedelja in dan zatem je najina občina postala ves najin svet...
-> fotografije Vrh Kašne planine (Kranjska reber)
Ni komentarjev:
Objavite komentar