Končno so dolgotrajna dogovarjanja obrodila sad in po dolgem času smo se trije spet srečali. Ideja kam je bila njena in ker nama je bila po godu, smo se kar hitro zmenili kdaj, kje oziroma po katerih poteh gor in dol pa sem smel izbrati jaz, ker sem tam že hodil. Dobili smo se pod mostom, skoraj, in se onkraj njega odpravil po kolesarski stezi ob Soči navzgor. V senci je bilo hladno in vetrovno, a so pogledi na s soncem obsijana vršna pobočja obetali lep in sončen dan. Tudi topel. Navzgor grede smo izbrali pot preko severnih pobočij, mimo kavern, saj smo nameravali posedeti pred kočo, od koder so lepi razgledi na Brda in okolico.
Kaverne smo si ogledali od zunaj, saj so bili vhodi zaklenjeni, tako kot kočo, ki je bila zaprta. Kar nam je kar odgovarjalo, saj smo imeli s seboj obilo dobrot, za žejo pa je bilo prav tako poskrbljeno. Po okrepčilu smo po razgledni grebenski poti nadaljevali do vrha in naprej do ruševin cerkvice Svetega Valentina, od tam pa sestopili proti Solkanu.
Sonce je prijetno grelo, brez težav bi del poti opravil v kratkih rokavih. Preden smo prišli do ceste sem nabral nekaj vejic zimzelenega grmičevja, ki smo jih po vrnitvi na izhodišče nesli Maji na pokopališče. Štiri leta so minila od takrat, štiri leta, za katera se včasih zdi, ko da je bilo predvčerajšnjim in včasih, kot da je od takrat minila cela večnost. Piko na i prijetnemu potepu smo pritisnili ob kavici in klepetu, kjer brez načrtovanj prihodnjih potov, peš in na smučeh, seveda ni šlo . . .
=> fotografije Sabotin
Ni komentarjev:
Objavite komentar