Vleklo me je na smuči, snega pa nikjer. Če pregovor, da hudič v sili še muhe žre, drži, potem sem bil danes hudič in sem požrl veliko muho. Osem 'ojrov' res ni veliko, a je bilo v gozdu tako malo snega, da sva s smučmi komaj zmogla. Ni dosti manjkalo, da bi se na kakem okljuku sezul in šel peš. Pot navkreber je bila mestoma tudi nevarna, saj je del nje potekal ob potoku in tam bi se zlahka prekucnil vanj. Vzpon bi lahko opravil tudi ob smučišču, a mi zaradi gneče ni bilo prav nič do tega. Na vrh sem prišel precej utrujen, kar mi ni bilo všeč, saj sem prepričan, da nekaj kondicije imam. Pogled na telefon mi je razodel, ročne ure nisem imel s seboj, da je za utrujenost krivo hitenje, saj sem pot zmogel v slabih dveh urah. Med grizljanjem dobrot sem si rekel:'Za kardiovaskularni sistem si poskrbel (mislil sem na vzpon), sedaj boš še za mišice in sklepe (razmišljal sem o spustu)'. Če sem bil med vzponom vesel, ker nisem imel skoraj nič na hrbtu, me je zaskrbelo, ko sem se pripravil na smuko. Ugotovil sem, da je čelada ostala doma. Potolažil sem se tako, da sem si dejal:'Če bom jaz pazil na druge, bodo tudi drugi name'. Nabrušene smuči in novi čevlji so poskrbeli, da je bilo nizanje vijug na trdi podlagi eno samo veselje in če sem si med vzponom vsaj enkrat dejal, da bi lahko bilo vzpona nekaj manj, sem si med smučanjem več kot enkrat rekel, da bi moralo biti spusta precej več.
Ni komentarjev:
Objavite komentar