Krajinski park Ljubljansko barje (kolesarjenje)

 Gruden, sobota 19.12.2020

"Moram si razširiti obzorja," sem se pogovarjal sam s seboj, ko sem razmišljal o naslednjem kolesarskem potepu. Doslej sem se običajno odpravil bodisi na jugovzhodni, bodisi na severozahodni konec vse manj moje občine, "čas je, da obiščem še druge konce," sem zaključil z monologom.

Brez jutranje kave ne gre, ob njej sem preletel novice in vremenske obete. Spreletelo me je, da že drugi mesec skoraj da ne spremljam vremenskih napovedi. Predvsem tistih, ki napovedujejo vreme v sosednji Furlaniji in ljubih mi Karnijskih Alpah. V nahrbtniku imam kolesarsko pelerino in če zjutraj ne dežuje premočno, sedem na kolo in urno na delo. Včasih prav nič veselo. V dežju pa peš, tiste slabe štiri kilometre v eno smer vzamem kot nabiranje kondicije, da se preveč ne smilim samemu sebi... 

Med srebanjem kave sem na hitro preletel objave na hribovskem portalu in se nasmehnil, ko sem prebral, s kakšnim veseljem tisti tepec širi laži o meni, za katere bi moral vedeti, da so laži, če bi le imel "tri čiste" v glavi. Osem let je tega, po njenih besedah, večkrat izrečenih in napisanih, kar se ji je najlepše dogajalo med potepanji v gorah, za zahvalo pa sem dobil tepca na grbo, ki kar ne neha in ne neha pogrevati njenih laži. Bo že, tudi to je del življenja, nisem ne prvi, ne zadnji, ki se mu godi kaj takega. "Dobrota je sirota" si rečem, ko se spomnim tistih časov, rek "od bedaka do junaka" pa si pogosto priredim po svoje na "od bedaka do čudaka je samo korak", ko preberem kako njegovo objavo. Potem poiščem kaj manj čudaškega in na vse mimogrede pozabim. Tudi tokrat. Še enkrat sem prebral itinerar potepa, na katerega sem se odpravljal, saj v tistih koncih še nisem kolesaril.

Do Lavrice sem kolesaril po kolesarskih stezah, še najlepše mi je bilo na makadamu med nakupovalnim središčem na Rudniku in Lavrico, saj sem tam že imel odprt pogled na prostran svet barja.

V Lavrici sem si privoščil prvi počitek, med katerim sem se odžejal in orientiral s pomočjo navigacije na telefonu. Po krajšem premisleku sem se odločil, da ne nadaljujem do Škofljice in naprej proti Igu, kot sem sprva nameraval, temveč se raje skozi Babno Gorico odpravim na barje samo in tam kolesarim po samotnih makadamskih cestah. Rečeno, storjeno, kmalu za Babno Gorico sem zapeljal na makadam in kaj hitro sem se počutil, kot da bi prispel v drug svet. Recimo, da sem našel samoto podobno samoti, ki mi je tako ljuba v gorah. Uživaško kolesarjenje mi je na lica narisalo širok nasmeh, tudi razmišljanja o tem in onem so bila prijetna in spodbudna, škoda da se me ni usmililo še sonce, ki bi s kakim žarkom pritisnilo imenitno piko na i. Pri informativni tabli sem si vzel čas in malce posedel. Kar na tleh, kam drugam nisem imel sesti, in še enkrat pokukal na zemljevid. Zadovoljen sem ugotovil, da sem udel pravo pot, po kateri bom čez čas prišel na asfalt, tam kmalu v Mateno in nedaleč naprej, v Tomišlju, na cesto, po kateri sem imel tako ali tako namen kolesariti. "Prima" sem ugotavljal, "naslednjič se na kratko spočijem ob jezeru v Podpeči, od Notranjih Goric do doma pa cesto že poznam."

Do Ižanke, kjer sem spet zapeljal na asfalt, je bilo ravno prav daleč, da sem na hitro razmislil o času čez pet, šest let, tam nekje, ko bom prodal hišo in se preselil bližje goram. Čim bližje. O tem, kako lepo se bo odpraviti na hrib ali goro peš od doma, morda tudi s kolesom do malce oddaljenejšega izhodišča, zvečer po potepu pa posedeti na balkonu, imeti v rokah vrček z osvežilno pijačo in opazovati, kako sonce zahaja za gorami. Karnijske Alpe seveda ne bodo izostale, brez njih ne bo šlo, čeravno sedaj že lep čas nekako gre. Hm, hm... "Ni vrag, da tudi tega ne dočakam" sem si dejal, "že kar nekaj želja sem si uresničil, čemu si ne bi še te." 

Ižanske ceste je bilo samo za nekaj deset metrov, potem sem zavil proti Mateni. Podobno ozka cesta k sreči ni bila prometna, sem ter tja je v eno ali drugo smer pripeljal kak avto, kolesarja pa vse od Rudnika nisem srečal nobenega. Nadaljeval sem do Tomišlja, kjer me je presenetil prometni znak o zapori ceste proti Podkraju. Pred eno od hiš sem srečal moža, katerega sem povprašal kako je z zaporo in ali bi s kolesom vseeno šlo. V smehu mi je odvrnil: "Če jaz z avtom pridem, boš menda tudi ti z biciklom." Zahvalil sem se mu in z nasmeškom na licu nadaljeval s kolesarjenjem. En povsem običajen dan je bil, nič posebej lepega se mi ni pripetilo med potepom, grdega sploh nič, a sem užival kot že dolgo ne. Kot da bi kolesaril v vzporednem svetu, odmaknjen od virusa, hudobije, pokvarjenosti in kar je še bolj ali manj grdih stvari v dejanskem svetu, tem torej, v katerem živim. 

Do vasi Jezero ni bilo daleč, tam se zavil proti Podpeškemu jezeru. Počitek mi je dobro del, voda me je pomirjala, če sem zaprl oči, sem si samega sebe zlahka predstavljal ob visokogorskem jezeru, tudi ob peščeni morski obali. Z labodoma, ki sta priplula mimo, smo se prijazno pozdravili, potem pa sem spet sedel na kolo, zavedajoč se, da me do doma loči še precejšen kos poti. Utrujenosti nisem čutil, zato sem do Notranjih Goric odločneje pritisnil na pedala, recimo, da sem malček tekmoval sam s seboj. V mislih sem že načrtoval prihodnji obisk v teh koncih, morda celo obiske, saj sem se na barju odločil, da ga spomladi ponovno obiščem, v nadaljevanju pa sem na obcestnih smerokazih videl napisanih še kar nekaj krajev, kamor bi se tudi rad odpravil. Podobno kot z gorami, ko z vrha vidiš sosednje vrhe, tod v krajih vidiš poti v sosednje kraje...  

Od Notranjih Goric do Ljubljane mi je bila pot znana, kolesaril sem po kolovozu ob železnici, kjer ni bilo nobenega prometa in sila malo sprehajalcev.

Na Dolgem mostu sem se odločil, da potep malce podaljšam. Namesto po  Tržaški cesti in skozi mesto sem se usmeril proti Brdu in se od tam skozi Rožno dolino in Tivoli vrnil domov. 

"Spet je bilo prima", sem zadovoljno ugotavljal, ko sem pospravil kolo v klet, "ampak sedaj bi bil pa res že čas za gore", ko sem v taisti kleti žalostno pogledal na kup gorniške opreme, ki jo tudi hranim tam.

-> povezava na spletno stran o Ljubljanskem barju (klikni za ogled)

-> fotografije Krajinski park Ljubljansko barje