torek, 30. junij 2020

Cima Dieci

Rožnik, sobota 27.6.2020

V jasnem in svežem jutru sem se prek travnikov odpravil proti koči Rifugio Monte Siera. Še preden sem prišel do stika s potjo, ki pripelje gor od spodnje postaje sedežnice, je pot postala blatna. To je pravo blato, sem si mislil, ko sem bolj čofotal, kot hodil po njem, ne pa tisto pred tednom dni, med sestopom s Krniške glavice. Kaj kmalu je bilo blata še več, nekajkrat sem zadnji hip izvlekel nogo iz njega, preden bi se do gležnjev in čez pogreznil vanj. Višje zaslišim nekakšno brnenje nad seboj in ko se ozrem navzgor... Kako sem se počutil, ko sem zagledal, da je pričela voziti sedežnica, raje ne bom, kako so me gledali tisti, ki so se peljali navkreber, še manj. Kot običajno sem z zadnjo strmino pod kočo opravil po nemarkirani bližnjici, potem sva si pri zgornji postaji sedežnice pomahala z žičničarjem in že sem bil pod venčkom vršacev, imenovanih "Meridiana di Sappada". 






levo Piccolo Siera, desno Monte Siera
Cima Dieci
Če se v Sappado pripelješ iz Forni Avoltri-ja, kot se običajno sam, te pri znaku Sappada - Plodn - Dolomiti, poleg katerega stoji ličen leseni možic, pričaka prekrasen prizor. Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera oziroma Cima Dieci, Cima Undici in Cima Dodici tvorijo naravno sončno uro, imenovano "Meridiana di Sappada". Ob deseti, enajsti in dvanajsti uri naj bi bilo sonce nad posameznim vrhom in tako kazalo čas sončni dolini (La valle del sole).  



Od leve proti desni: Cima Dieci, Piccolo Siera in Monte Siera
Slabe pol ure nad kočo me je presnetil podor na poti CAI 321, precej sem se pomujal, da sem varno prišel preko, saj se mi je sproti podiralo pod nogami. Nekaj naprej sem malce postal pri madoni, ki stoji v izklesani skalnati niši. Nekaj je na tem kraju, že pred leti, ko sva se s princesko odpravila na Creto Forato, me je tod nekaj ustavilo in sva malce posedela, tako na pot gor, kot dol grede. Za ovinkom, če smem tako zapisati, se je odprlo pobočje, po katerem poteka običajni pristop na Cimo Dieci. Iz opisov, ki jih na spletu ni kaj dosti, sem vedel, da po zadnjih vzponih priporočajo vzpon po levem robu pobočja, saj je desno precej podrto. Sam bi se za levo stran odločil v vsakem primeru, saj je desno sijalo sonce, ki je bilo že zjutraj precej močno, jaz pa sem bil vse do vrha pobočja v prijetni senci.









Sila strm teren me je dodobra upehal, sam nase sem se jezil, čemu tako hitim. Zna biti, da je bilo temu malce krivo vreme oziroma vremenska napoved, ki je obetala plohe in posamezne nevihte kmalu po poldnevu, tudi nekaj oblakov in meglic se je že našlo na nebu. Prišedši pod vršno pobočje sem zaman iskal sledi stezice, ki bi me povedla desno do snežišča in onstran naprej navzgor proti vrhu. Pobočje, na katerem sem bil, je bilo strmo, kamenje in krš se mi je dobesedno mlelo pod nogami. Gledam in gledam, pa ne ugledam, kod bi našel trdnejšo podlago. Nikjer nič, ne bolli rossi, ne možica, ne stečine. Kasneje sem doma na fotografiji videl stezico, po kateri bi zlahka prišel preko zoprnega pobočja, na kraju samem je nisem opazil. Še najbolj pripraven se mi je zdel ozek žleb pred menoj, nad katerim sem slutil lažje nadaljevanje v desno. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da izbira ni bila najbolj posrečena, a mi drugega, kot da pripraskam skozenj, ni ostalo. Nad njim sem ob pogledu navzdol hipoma sklenil, da po isti poti ne sestopim za nobeno ceno, čeravno boljše oziroma lažje oziroma varnejše poti še nisem ugledal. Do snežišča nisem imel daleč, kmalu sem stopil nanj. Malce me je skrbelo, da bo trdo, saj sem bil brez zimske opreme. Previdno stopim nanj, strmina je bila še vedno precejšnja, in si glasno oddahnem, saj je bil sneg za prst, morda dva, odjenjan. Še brcati mi ni bilo potrebno, da bi naredil stopinje, le sprehodil sem se čezenj. To je to, sem zadovoljno ugotavljal na oni strani, tukaj bom sestopil, ne pa po šodru, po katerem sem se namučil do tod.














Onstran snega sem spet pričel oprezati za rdečimi pikami, bolj bledimi lisami na skali. Končno sem zagledal prvo. Vsaj smer nadaljenega vzpona je nesporna, sem si oddahnil, potem pa zagledal še nekaj njih in si oddahnil še bolj. Vreme se je počasi obračalo na slabše, vrhovi so se pričeli skrivati v meglah. Ti šment, sem se pridušal, v megli ne bom našel do vrha, pobočje je izpostavljeno, bog ne daj, da "zabluzim" po svoje. Sestop me ni skrbel, saj sem smer vzpona pridno beležil z navigacijsko aplikacijo, nameščeno v telefonu. Začetek vršne strmine je precej izpostavljen, ko sem opravil s kršem in prišel na sila strme trave, sem se spomnil Igorjevih besed, ki jih je zapisal o vzponu: "...zdrs pomeni globok padec..." Pazljivo sem sledil stečini navkreber, še naprej oprezajoč za rdečimi pikami. Do vrha sem našel samo še dve, dovolj,da sem vedel, v katero smer moram, in kakšno premalo, saj sem na vršno skalovje prišel levo od vrha in zato moral poplezati preko nekaj pečin in se prebiti skozi krajši pas gostega rušja. Skrinjica na vrhu je bila vse bližje in bližje, kmalu sem sedel na travnato zaplato na vrhu, zaprl oči in se prepustil trenutku, ki je mejil na blaženost. Sreča je bila neizmerna, počutil sem se, kot da sem se po dolgem, res dolgem času, končno vrnil domov. Vzel sem si čas za duševno plat mojega bitja, čas za telesno plat oziroma malico, pa sem prestavil na kasneje, saj vremenu nisem zaupal. Prav nič mi ni bilo do tega, da bi me med sestopom na vršnem pobočju pral dež, še manj, da bi nekje nad menoj zagrmelo. Nižje, pri madoni, si boš privezal dušo, tam je tudi zavetje, če bi res pričelo padati, sem se hitro zmenil sam s seboj.


















Z vrha sem se spustil levo do trav pod pasom rušja, nato prečil do tam, kjer sem gor grede prehitro zavil na greben, potem pa kaj hitro in presenetljivo enostavno sestopil do zasnežene grape, pred katero sem imel zjutraj nemalo težav. Sedaj mi je bilo pri srcu mnogo lažje, vedel sem, da bo sestop po snegu dokaj udoben in hitrejši, seveda tudi varen. Res je bilo tako, veselo sem se dričal navzdol, pazeč, da ne dobim preveč zaleta. Tako prijetno je bilo, da ni dosti manjkalo, pa bi na ves glas zaukal od veselja. Ko je pričelo primanjkovati snega in je postala podlaga trša, sem stopil nekaj korakov vstran in z dričanjem nadaljeval po sipkem melišču ter kmalu stopil na markirano pot. Sonce je dobesedno pripekalo, zato sem bil vesel sence za vogalom, kjer je bila tudi madona in primerno velik kos mehke trate, katera se je prilegla moji zadnjici kot ata na mamo. Pošteno sem si privezal dušo, potem pa kar nekaj časa ždel, nekako odklopljen od vsega. Dejansko sem bil kot v nekakšnem mehurčku, dveh mož, ki sta prišla navzgor, sem se skoraj ustrašil. Malce smo se menili o gorah, o moji pravkaršnji Cimi Dieci, potem o obeh Sierah, Piccoli in Monte, tudi o bližnji Creta Forati. Na moje vprašanje kam sta namenjena, sta odgovorila, da bosta šla samo še malce naprej, na sonce, potem pa malica, počitek in nazaj v dolino. Glede malice smo hitro našli temo za nadaljni klepet. O pršutu Wolf iz Saurisa, o sirih iz Casere Razzo, tudi o pivu Zahre je tekla beseda, kar eden od njiju omeni, da je bil nekoč alpin, da je služboval v Tablji, v veliki kasarni, ki je ob cesti, ki pelje na Mokrine, in da je tam blizu v Studeni Basi odlična gostilna, osteria con cucina tipica. Potem smo hitro prišli na Lonice, na tamkajšnjo planšarijo in njihove dobrote in končali z zadrugo v Ukvah. Ob slovesu smo si zaželeli vse dobro, potem pa nadaljevali vsak svojo pot.












S podrto potjo sem nazaj grede opravil lažje kot zjutraj in bil na oni strani presenečen, saj se je tam "sončilo" kar nekaj ljudi, posameznikov, parov in družin, ki si zaradi podrtije niso upali nadaljevati potepa. Pri sedežnici sem še enkrat pomahal žičničarju, ali je bil isti kot zjutraj ne vem, potem pa zavil v grmovje in po bližnjici sestopil do ceste, ter po njej nazaj v Sappado. Po tako imenitni turi mi ni bilo prav nič do blata, po katerem sem brodil zjutraj. Sonce je žgalo, a je nekaj malega vetra pripomoglo, da ni bilo prehudo. Na travnikih sem se še zadnjič ozrl proti Cimi Dieci in sosednjim vršacem in videl, da se že skrivajo v temnih oblakih. 




Cima Dieci











Lepšega nadaljevanja karnijske pravljice si res ne bi ne mogel želeti.

-> fotografije Cima Dieci

4 komentarji:

  1. Uživaj, Bojan in veliko sreče pri tvojih ljubljenih gorah..

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Majda hvala, tudi tebi vse dobro in obilo lepega tako zgoraj, kot spodaj :)

      Izbriši
  2. Oj Bojan,
    kako lepo je prebrati zapis kot je tale; v občudovanju narave v divjem svetu iščeš sledi poti, ki jih skoraj da ni, se radostiš nad veseljem, ko ovire premagaš, predvsem pa občutenje na vrhu, ko pogreznjen vase zgolj uživaš, da si ... Res lepo in hvala, da deliš z nami.

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Hoj, hvala za prijazne besede. Gore so tisto v življenju, ki osmisli marsikaj dolinskega, tudi pomaga to dolinsko nekako živeti... Pravzaprav so življenje samo...

      Izbriši