Princeska ima svoja leta, tisto, kar je bilo včasih komaj dovolj in kasneje ravno prav, je sedaj počasi že preveč. Zaradi obrabljenih kolkov stoji na tačkah drugače, kot je prej, zato ji je hoja po travnikih ali mehkih gozdnih tleh v precej večje veselje, kot hoja po peščenem in skalnatem terenu. Že prehojene poti postajajo strmejše in daljše, gor in dol greva počasneje, tudi počitkov med potepom se nabere več, kot jih je bilo prej. Na začetku veš, da ima vsak začetek tudi svoj konec, zavedaš se minljivosti, a te spremembe, ki jih prinese čas, vseeno po svoje presenetijo. Tudi jaz grem po princeskini poti in kdo ve, kaj vse me še čaka...
Nameravala sva samo na Možic, ker pa je bil severozahodni vrh Slatnika nesramno blizu med najinim sestopom, sva se pač pomujala še nanj. Zanjo nič preveč, zame še zdaleč ne premalo. Prijetno obema, tako in drugače.
Ni komentarjev:
Objavite komentar