Princeska je bila med tednom precej bolj živahna, kot je bila teden pred tem, tudi šepanja skorajda ni bilo več. Zato sva se zmenila za malce podjetnejšo turo od Možica, kje drugje, kot v ljubih nama Karnijskih Alpah.
V tretje sem se odpravil na ta hrib, zelo mi je pri srcu, saj nudi imenitne razglede na gore nad Val Aupo, nad Lonicami, proti zahodnim Julijcem in še marsikam drugam, seveda. Prvič sem bil tod z družbo in drugim psom, krasen dan je bil, drugič pa s princesko, takrat sva se zaradi kot beton trdega snega na vršnem pobočju vrhu odpovedala.
Ponekod je v imenu hriba na koncu "Z", drugod "C". Italijansko se imenuje Crete dal Cronz, furlansko Crete dal Cronc. Naj tokrat uporabim furlansko ime, če sem v prejšnih objavah italijansko. Konec koncev se večji del moje karnijske pravljice odvija v Furlaniji, kjer se na poteh običajno pozdravljamo z "bon di" in "mandi", precej redkeje pa z "buon giorno" ali "salve".
Kot vedno sva tudi danes vstala zgodaj in kmalu zatem odpotovala zdoma. Bolj stvar navade, kot potrebe, saj se ni bilo potrebno bati vremenskih nevščenosti, tura sama ni prav dolga in tudi do izhodišča na sedlu Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis (it., furl.), Aupa Sattel (nem.)) ni bilo daleč.
Čemu torej zgodaj vstati, sem razmišljal na vrhu,...
Po cesti, ki pelje na planino, kjer stoji Casera Glazzat Alta, sva stopila do razpotja, kjer sva udela pot CAI 453. Le ta naju je povedla v senčen gozd, kjer je bilo precej hladno, tudi malce temačno.
Kot zakleto je bila pot že v tretje precej blatna, spodrsavalo nama je kot sto hudičev. Po Krniški glavici med sestopom, pred Cimo Dieci med dostopom, in danes spet na poti navzgor, kot da je blato zadnje čase sestavni del mojih potepanj. Na najhujši strmini ga je bilo največ, nebodigatreba, potem je bilo bolje. Princeska je imela svoj dan, urno je drobila po poti navkreber, nobenega šepanja ni bilo opaziti. Tam, kjer pot zavije levo gor, je še vedno možic, saj bi zlahka šel naravnost naprej. Hudega ne bi bilo, prišel bi na razgledišče, kjer je imeniten razgled proti Konjskemu špiku. Midva sva ovinek do razgledišča izpustila, princeska je kot da bi vedela, da mora levo, tako ostro zavila, da sva eden za drugim skoraj motoristično položila ovinek. Malce višje sva prišla do grape potoka Rio Glazzat, princeska jo je prečila v mojem naročju. Struga je bila sicer suha, je pa bila drobnemu melišču podobna, zato sem jo, da ne bi trpele tačke, raje prenesel.
Onstran sva spet stopila v gozd in čim sem jo dal na tla, je kot navita z nezmanjšano hitrostjo nadaljevala proti vrhu. Do razpotja, kjer gre levo pot proti vrhu in desno proti zgornji planini Glazzat, ni bilo daleč, kmalu zatem sva nedaleč nad nama že zagledala vršno pobočje. Do vrha sem princesko imel še enkrat v naročju, prav tako zaradi krša na poti, večji del pa je prehodila sama. Ker na vrhu nisem našel primernega kotička za počitek, sva šla nekaj metrov naprej in tam sedla na mehke trave. Hladen veter je kar močno pihljal, a sva sedla pod greben, kjer sva imela malce zavetja.
...ko sem ugotovil, da sva za vzpon potrebovala samo uro in dvajset minut in je ura kazala deset čez deveto, ko sva sedla k počitku.
Nekaj malega sva prigriznila, potem sem se razgledal in že je bil čas za sestop. Razgledi z vrha so res impresivni, Crete di Gleris, Creta dai Russei, Creta Grauzaria, Monte Sernio, Zermula, Konjski Špik, Montaž, kaninsko pogorje in še in še... Ne konca, ne kraja, vrhem, tako tistim, ki so že spomin, kot tistim, ki so še želja. Zanimivo, da več je prvih, še več je slednjih. Vrh vrha vidiš naslednje vrhe, ali kako že...
Še preden sva stopila navzdol, je gor prišel mlajši par, do razpotja v gozdu pa sva jih srečala več kot deset, nemško govorečih. Ni kaj, res sva bila zgodnja. Do avta sva se vrnila mimo Casere Glazzat Alto, tam se je pasla ena sama krava, čeravno sva nekaj pred planino slišala glasno večglasno mukanje, Caseri Glazzat Basso pa sva samo pomahala, saj sva nekaj nižje zavila na cesto. Do izhodišča, kamor sva imela tudi nekaj malega navzgor, sva jih srečala še kar precej, tako pešcev kot kolesarjev.
Lepa tura, ni kaj, in krasno vreme. Na poti domov sem nakupil nekaj malega dobrot, da sva poskrbela za malce furlanskega pridiha tudi zvečer, ko sva sedla k večerji.
-> fotografije Crete dal Cronc
Ni komentarjev:
Objavite komentar