Terza Piccola

Mali srpan, nedelja 12.7.2020 

O turi sem razmišljal že lani, če ne bi konec oktobra zapadel prvi sneg in novembra ne bi skoraj ves čas deževalo, bi zagotovo že bila pod streho. 

Potem je prišla zima in za zimo pomlad. In z njo epidemija. Eni pravijo, da nikoli več ne bo, kot je bilo, sam ne vem, kaj naj si mislim. Zato sem se odločil, da po odpravi prepovedi potovanj na tuje nadaljujem tam, kjer sem končal. V Furlaniji, v Karnijskih Alpah. Če je bil osmega marca z vzponom na Pale dal Pup napisan zadnji odstavek zadnjega poglavja prve knjige o mojih poteh po karnijskih vršacih (čas pred epidemijo), potem naj bo vzpon na Cimo Dieci sedemindvajsetega junija prvi odstavek prvega poglavja druge knjige (čas po epidemiji).

V prekrasnem jutru sem se pripeljal v Sappado. Cerkev Santa Margherita, Piava, mostiček, kapelica, parkirišče. Že precej domači kraji, zadnjič sem bil tod prvega septembra lani, ko sva se s princesko odpravila na Monte Hoberderier, a sva zaradi poslabšanja vremena zavila na sedlo Passo Oberenghe. Počasi sem stopil na pot, vedoč, da me čaka kar dolga tura, upajoč, tudi prijetna in uspešna. Za mostom čez rečico Rio Storto sem zavil proti sedlu Passo della Digola, saj sem se odločil, da dostop do sedelca Forcella Terza Piccola opravim v obratni smeri kot svetujejo vodniki in kot jih večina gre. Med pripravo na turo sem pri ogledu fotografij, najdenih na spletu, videl, da je pobočje nad sedlom Passo della Digola gozdnato in da je višje precej podrto, obilo krša torej, vrh vsega moraš do sedla Digola po cesti. Na drugi strani Forcelle Terza Piccola pa je krasna dolina, kjer te zgoraj pot vodi med redkimi macesni pod troglavim ostenjem Creste di Tolar, nižje pa te po krasnih policah pripelje v gozd. No, tudi tod je na koncu nekaj ceste, a manj, kot na oni strani.

Ob cesti je obilo ogromnih skladovnic debel, še vedno odpravljajo posledice vremenske ujme Vaia, ki je konec oktobra 2018 divjala v Furlaniji. V okolici Sappade je veter pihal s hitrostjo 200 km/h, v tisoč in več let starih gozdovih je podrl več deset tisoč dreves, visokih trideset metrov in več. Že lani me je zabolelo pri srcu, ko sem videl to razdejanje, saj so fotografije izpred let kazale gost gozd, pokrajina je bila precej podobna naši Pokljuki. Sedaj pa je skoraj vse golo, povsem drug svet, kdo ve, ali bo še kdaj, kot je bilo. Kar sama po sebi se ponuja primerjava z epidemijo, ki še straši v naši in sosednjih deželah; mar res ne bo nikoli več, kot je bilo...

O hoji do sedla Passo della Digola ni kaj dosti za reči, če ne bi bil med potjo deležen imenitnih razgledov, bi bila kar dolgočasna. Vzpon sem opravil podobno kot včasih turnosmučarske, z vklopljenim avtopilotom. Leva, desna... Leva, desna... Opazujoč naravo in razmišljujoč o marsičem. Tudi o mojih gorniških začetkih, ki segajo na sam začetek osnovne šole. Prešinilo me je, med drugim, da je bil vzpon na moj prvi hrib, ne pomnim kateri, pravzaprav začetek konca... Na sedlu sem moral malce navzdol, tam sem razmišljal, ali bi šel dol še nekaj več in poiskal odcep poti na Terzo Media, a sem se temu odrekel, saj vem, da je odcep označen in pot na Medio markirana. Kmalu sem na skali zagledal napis, ki me je usmeril v mojo smer, po travniku sem kaj hitro prišel v gozd. Pot proti Forcelli Terza Piccola je postala strmejša, gora, na katero sem bil namenjen, se je dvigala visoko nad menoj. Višje sem prišel na skrotje, kar pomujati sem se moral, da sem opravil s sitnim kršem do sedelca. Tam me je pričakal čudovit pogled na drugo stran, na dolino, po kateri sem se namenil sestopiti, in seveda na nadaljnjo pot proti vrhu, ki ni bil več daleč. Pospravil sem palice, se odžejal in topleje odel, bilo je hladno in vetrovno, ter si... Ne, nisem si nadel čelade, saj sem jo pozabljivec pozabil doma.

pogled nazaj, proti Passo della Digola

Ljubi bolli rossi so me usmerili v grapo, srce je pričelo hitreje biti, ko sem prvič prijel za skalo. Kjer se je le dalo, sem se držal roba, saj sem na pečini našel boljši stop, kot na drobirju v grapi, tudi prijeti sem imel kaj, kjer je bilo potrebno. Sicer je šlo do preduha bolj za hojo, kot poplezavanje, a brez pomoči rok ni šlo. Tam sem malce premišljeval, ali naj se stlačim skozenj, ali naj ga s pomočjo viseče vrvi obidem po gladkih skalah, in se odločil za prvo. Ko sem že mislil, da se bom z nahrbtnikom vred uspel zmuzniti skozi vse ožjo odprtino, sem se zataknil. Že sem nameraval nahrbtnik poriniti naprej, kar levo zagledam poličko. Poiskal sem čvrst oprimek, široko prestopil in že sem stal na polički, tam, kjer je bila vrv vpeta v svedrovec. Levo nad seboj sem že videl travnato vršno pobočje. Nadaljeval sem prek pečin navzgor in prek nekakšnega raza prišel do trav. Začudeno sem gledal navzgor, tudi sem ter tja, in s pogledom iskal pečine, kjer naj bi bilo drugo zahtevnejše mesto, z dvojko ocenjen izpostavljen greben. V mislih preletim fotografije, ki sem jih gledal med pripravo na turo, in se zarežim kot pečen maček. To je to, štronco, ravnokar si opravil z njim. Dejansko sem ta greben prehodil, resda z mehkimi nogami, saj je bil kar izpostavljen. Tako sem se razveselil, vedoč, da je do vrha samo še nekaj minut hoje po travi, da sem si začel požvižgavati. Pač nimam posluha, da bi začel prepevati. Res sem kmalu zagledal križ na vrhu, skoraj istočasno tudi kip Jezusa, nedaleč stran. "Bravo turbo, pa si!" sem si zamrmral v brk in tako močno objel samega sebe, da so skoraj zaškrtale kosti. Srečen, da bolj srečen ne bi mogel biti, sem se skoraj sesedel na travnato zaplato in dolgo časa užival trenutek, za katerega bi želel, da se nikoli ne konča. Potem sem jedel in pil, pa sedel, pa ždel, še malo jedel in pil, še malo ždel in sedel, kar se spomnim, da me čaka še druge pol poti, saj moram nazaj v dolino.

Že sem si oprtal nahrbtnik, kar pomislim, da bi bilo lepo, da se vpišem v knjigo. Odložim nahrbtnik, stopim do skrinjice in z zvezkom in pisalom v rokah spet sedem. Prelistam zvezek, ki je iz leta 2004, najdem en slovenski vpis, hočem vpisati še sebe, kar se mi listanje ustavi na strani... Globoko me je presunilo, čeravno sem vedel, da sta bila tu. Pozabil sem, katerega leta, če v zvezku slučajno ne bi opazil te strani, se še spomnil ne bi na to. 

Sestop do forcelle mi je šel dobro izpod rok in nog, s preduhom sem opravil ob strani, s pomočjo viseče vrvi. Poln čustev vsled uspešnega vzpona, sem si pred nadaljnjim sestopom privoščil še en krajši počitek. Dolina, po kateri me je vodila pot navzdol, je bila čudovita. Malce divja, redkim in precej obledelim markacijam navkljub. Visokogorski travniki, macesni osamelci, nekaj rušja in hudourniška struga. Ob njej sem prišel do rušja, tam se je steza zaradi nanesenega proda izgubljala, potem pa sem zavil proti ostenju, pod katerim je pot potekala po krasnih policah. Tako lepo je bilo, da se mi je kar smejalo, zadovoljno sem premišljeval o tem, kako prav sem se odločil, da sem "obrnil" poti navzgor in navzdol. Nižje sem stopil na gozdno cesto, blizu mesta imenovanega Kraizpletzl (Piazzola dell'incrocio), in se po njej vrnil na izhodišče.

Telesce je bilo malce utrujeno, duša pa je vsled krasnega doživetja butala obenj, kot buta razburkano morje ob obalo. Vedel sem, kaj mi je storiti, da se čustva pomirijo, da krasen vzpon počasi postane dragocen spomin. Šel sem v cerkev Santa Margherita, tam prižgal svečko za vse, s katerimi sem tako ali drugače bil in jih ni več med nami, potem pa v miru in tišini posedel in pustil času, da duša in telo spet postaneta eno. 

Na poti domov sem si pogosto požvižgaval, ni dosti manjkalo, pa bi celo zapel.

-> fotografije Terza Piccola