Začetek je bil enak začetku pred osmimi dnevi*, le da sem se tokrat namenil vasovat pri srednji od sestric Terz. Če sta me "ta velika" in "ta mala" prijazno sprejeli v goste, sem menil, me zna tudi "srednja", če ji bom prav popihal na dušo...
V prekrasnem jutru sem se pripeljal v Sappado. Cerkev Santa Margherita, Piava, mostiček, kapelica, parkirišče.*
No, skoraj enak, na pot sem stopil četrt ure prej, cerkveni zvon v Santa Margheriti je odbil osmo, ko sem zaklenil avto. Do razpotja, kjer gre levo pot proti Passo Oberenghe in desno proti Passo della Digola, se mi je cesta vlekla. Navkljub imenitnim razgledom, sončnemu jutru in prijetno hladnemu vremenu. Od tam do Digole pa mi je šlo bolje kot zadnjič, pravzaprav hitreje. Cesto sem poznal, vedel sem, kje lahko stopim hitreje in kod je bolje, da ne hitim, torej s kakšnim korakom po položnem ali strmejšem, in tako do sedla potreboval četrt ure manj kot prejšnjič. Na sedlu so me pozdravile krave na jutranji paši, zadnjič ni bilo tam nobene. Pasle so se točno tam, kjer se lahko malce skrajša nadaljno pot, a sem se že doma tej bližnjici odrekel. Obledeli bolli rossi in zaraščena pot, zna biti, da ji celo ne bi mogel slediti v celoti in bi torej moral čez drn in strn, za kaj takega pa se mi je zdelo škoda časa, tudi nepotrebnega izgubljanja energije. Raje sem sestopil do tam, kjer sem se zadnjič usmeril proti Terzi Piccoli in še malce nižje, do odcepa za bivak Franco Marta (CAI 310). Z lagodno hojo je bilo tod konec, do vrha Terze Medie me je čakala naporna, tudi zahtevna pot.
Prek travnika sem stopil do gruščnate grape, sledeč markacijam, in tam nadaljeval ob desnem robu navkreber. Kar strma pot je bila precej podrta, marsikod je šlo korak gor, pol nazaj, tudi dva gor, en dol, kar nekaj časa in energije mi je pobrala podrtija, preden se je pot usmerila desno v gozd. Prečenje nekaj grapic ni bilo težavno, hoja med rušjem in cvetjem je bila en sam užitek, ko pa sem prišel pod mogočno ostenje, me je za njim pričakala še večja podrtija kot malce prej. Malo sem sledil markacijam, malo sem šel za nosom, trde podlage pa vse do vrha grape ni bilo kaj dosti. Če že, je bilo na njej toliko drobirja, da sem samo čakal, da me spodnese, zato sem raje "gazil" po grušču. Kdor se trudi, se utrudi, tudi sam sem se, a me je trud "dostavil" prek robu na drugo stran gore, kjer se je pričelo veselje. Pri veliki skali, kjer se poti proti bivaku in vrhu gore ločita, sem zavil levo in skozi rušje kmalu prišel na odprt svet. Sonce mi ji sijalo naravnost v obraz, tako da sem navkljub sončnim očalom mežikal, kadar sem pogledal navzgor, vrh vsega sem se jezil, ker mi ni uspelo narediti takih posnetkov, kot bi jih želel. A kaj bi to, svet je bil čudovit, samota taka, da so te od tišine zabolela ušesa, če si ji pozorno prisluhnil, ostenje, prek katerega bom moral poplezati, če bom želel na vrh, pa vse bližje. Razgledi na okoliške gore, na Dolomite in na Cadore so bili tako čudoviti, da sem se moral prav pomujati, da se nisem preveč ustavljal.
 |
| -pogled navzdol, na prehojeno- |
Kdor je bral opis moje ture na Terzo Piccolo izpred dobrega tedna dni, ta ve, kako vesel sem bil tam vrha. Kako močno sem se objel, da so zaškripale kosti. Danes je bilo podobno, a vseeno precej drugače. Sedel sem na skali in si prigovarjal: "turbo, pomiri se. Od silnega navdušenja te bo še pobralo." Ne samo sreča zaradi uspešnega vzpona, še bolj to, da sem vse zahtevnejše dele poti do vrha zmogel brez težav, me je navdajalo s prešernim razpoloženjem in vero v nadaljnja uspešna udejanjanja mojih hrepenenj. Pustil sem čustvom prosto pot, potem pa pomirjen stopil sem ter tja in se temeljito razgledal. Precej že znanih in obiskanih gora, nič manj želja, še največ neznanega, ki ne bo nikoli odkrito, kaj šele obiskano. Kar dolgo časa sem vasoval zgoraj, preden sem se poslovil. Prvo jeklenico sem prehodil, tudi pohodil, je pač tako speljana, pri drugi pa sem zajel sapo, ko sem gledal v strašen prepad pod njo. Z ožino je bilo nazaj grede manj težav, z nahrbtnikom sva šla skozi spet vsak zase, in ko sem opravil še z izpostavljenim grebenom in strmimi travami, me je čakalo še zadnje težavnejše mesto pred manj zahtevnim svetom. S pridom sem uporabil prusik za samovarovanje in mimogrede zmogel do trdnih tal, po njih pa ni bilo daleč do balvana, kjer se je (po)pleza(va)nje zaključilo. Kar smejalo se mi je od vsega lepega, ko sem pospravil pas in prusik in spet vzel palice v roke, ter nadaljeval s sestopom.
Do rušja ni bilo daleč, potem je sledil balvan na razcepu poti in zatem prva podrtija. Navzdol je šlo lažje in hitreje - če sem zjutraj iskal trdnejšo podlago, sem sedaj droben grušč, po katerem je šlo samo od sebe. Po prečenjih do zadnje grape sem z njo opravil enako in skoraj mimogrede stopil na travnike, nekaj malega pod Digolo. Tam malce navzgor, spet mimo krav na paši, in končno počitek pri Caseri Tamer di Dentro. Hladna voda je prijala tako suhemu grlu kot pregretemu obrazu, ostanek sendviča in frutabela pa že skoraj praznemu želodčku. Precej spočit sem nadaljeval s sestopom po gozdni cesti in po okroglo osmih urah zaključil nepozabno turo.
Če sem si po Terzi Piccoli v avtu požvižgaval in skoraj zapel, je bilo danes drugače. Z Mickom sva se drla kot nora, prepevajoč:
...
No, you can't always get what you want
You can't always get what you want
You can't always get what you want
But if you try sometime you find
You get what you need
...
You Can't Always Get What You Want
The Rolling Stones
Besedilo sicer govori o povsem drugi temi, kot je bil moj potep, a refren je več kot zgovoren. Že res, da ne moreš vedno dobiti, kar želiš, a če se (po)trudiš, včasih najdeš in dobiš, kar potrebuješ...
In če je zadnjič v Santa Margheriti gorela svečka, ko sem odpotoval domov, sta tokrat dve.
Naj svetloba prežene temo, v katero se pogreza svet...
-> fotografije Terza Media
complimenti! za vse tri. princeska je sigurno ponosna :-)
OdgovoriIzbrišiHvala :) Princeski sem o vzponu povedal pravljico za lahko noč, saj take ture tudi v njenih mlajših letih ne bi zmogla :-) Greva pa konec tedna tja blizu in bo videla, kod me je vodila pot. Bodi lepo!
Izbriši