Vremenske napovedi me niso prepričale, zato sem se odločil, da se danes potepeva, kasneje, ko bo vreme lepše oziroma stabilnejše, pa se potepem. Mali Pal me je mikal že nekaj časa, seveda z nekaj dodatnimi vrhovi in več različnimi potmi. Ti dodatni vrhovi in poti, ki vodijo ne samo naokoli, temveč tudi gor in dol, bi skupno pomenili prevelik zalogaj za princesko, zato sva sklenila kompromis in bila koncem ture brezkompromisno zadovoljna z doživetim.
Parkirala sva na italijanski strani prelaza, šla od tam na avstrijsko stran in malce pred drugo vetrnico zavila desno v breg. Pot je bila sveže pokošena, juhuhu, ponoči je deževalo in je bilo vse premočeno. Vmes je bilo nekaj blata in nekaj več zlizanih skal, Triglav se jih ne bi sramoval, kar se zlizanosti tiče, tako, da nama je na njih silno drselo. Kak dvojni Axel ali Rittberger se k sreči ni zgodil, sva pa ne enkrat lovila ravnotežje. Uspešno. Jutro je bilo hladno, na avstrijski strani je močno pihalo, zato pretiranih užitkov med vzponom ni bilo.
Šele, ko sva dosegla predvrh in je pot zavila med skale in vojaške objekte, sva našla malce zavetja in je posijalo nekaj sončnih žarkov. Pogled v nebo je prej obetal padavine, kot razjasnitev, a se zato nisva kaj dosti menila. Češ, če nama je usojeno, da bova mokra, bova, če ne, pa ne. Od predvrha do vznožja glavnega ni bilo daleč, tam je spet vleklo kot pri norcih. Sploh na avstrijski strani, kjer poteka običajna, to je lažja pot na vrh. Na laški strani, kjer gre gor zavarovana pot, je bilo prijetnejše. S princesko sva se mimogrede zmenila, da me počaka na razgledni točki, varno pripeta na "stojišče", sam pa po nekakšnih skobah skočim do vrha in nazaj.
Rečeno, storjeno. Na vrhu sem se razgledal po nadaljni poti, ki jo nekega dne opravim sam, po okoliških vrheh, bližnjih in manj bližnjih, kolikor je pač zmoglo oko, potem pa sem odhitel nazaj in preden je princeska dojela, da je sama, sem bil že pri njej.
Potem sva stopila do bližnje barake in tam sedla na klopco, malce počitka se nama je prileglo. V tem kratkem času, kolikor je trajal najin počitek, je veter prenehal pihati, posijalo je sonce, v trenutku sva bila nazaj v poletju. Hitro sem pospravil palice, vzel princesko v naročje in še v drugo odhitel proti vrhu. Tokrat po "via normale". Princeska je bila v naročju zato, ker po "normalki" vodijo proti vrhu strme stopnice, skoraj lestev, kar bi bilo za njene tačke prenaporno, pa še v "luknjo" bi lahko mimogrede stopila. Verjetno sem preveč hitel, saj sem do tam, kjer sem nekaj prej že bil, prisopihal kot parna lokomotiva. Vrh sva raziskala peš, to je, vsak na svojih nogah in tačkah, sestop nazaj do barake pa je princeska spet opravila v naročju. Niti malo se ni branila, videti je bilo, da zelo uživa.
Sestop sva opravila po italijanski strani, po krasni, precej mulatjeri podobni poti Via degli Alpini. Med sestopom je bilo poletno toplo, sonček je prijazno sijal, povsem sva pozabila na viharno in mrzlo vreme zjutraj in pod vrhom.
Ko sva se odpeljala domov, so se nad grebeni okoliških gora spet zbirali oblaki, nekaj njih je bilo grozeče temačnih. V Arta Terme je pričelo rahlo deževati, tako je bilo do Trbiža, od tam do Lesc pa je deževalo, kot dežuje spomladi ali jeseni.
-> fotografije Pal Piccolo - Kleiner Pal
Ni komentarjev:
Objavite komentar