Moja pota po gorah (ino drugod): Creton dell'Arco - Lastron di Culzei

Mali srpan, četrtek 23.7.2020

Začelo se je tam, kot se je za Terzi. Tretjič v zadnjih dvanajstih dneh.

V prekrasnem jutru sem se pripeljal v Sappado. Cerkev Santa Margherita, Piava, mostiček, kapelica, parkirišče.

Tokrat uro prej, saj bi popoldan znalo grmeti in deževati. Mimo jezerca Laghetto Zieglhutte sem se povzpel na sedlo Passo dell'Arco. S kamnitega loka naravnega okna sem se razgledal po okolici, si vzel čas in se pri lični kapelici, posvečeni preminulim v gorah, spomnil vseh, s katerimi sem se srečal na svoji življenjski poti in jih ni več med nami, potem pa nekaj višje malce posedel. Počasi sem se pripravil na nadaljnji vzpon, saj se je pravzaprav moja tura tod šele pričela.

Malce zamišljen sem prek prvih skal prišel v pas rušja in se tam spomnil, da naj bi bila na začetku ferrate nekje na skalah pritrjena kovinska tabla z napisom "Ferrata Simone". Sem jo spregledal, ali je ni več, sem razmišljal in počasi nadaljeval s potjo navzgor. Prva jeklenica je bila skoraj odveč, sledil je pas skrotja, kjer sem si moral tu pa tam pomagati z rokami, in že sem prišel pod mogočno ostenje. Plezanje po ferrati do vrha Creton dell'Arco je bilo čudovito, res težkih mest je bilo bore malo. Še najzahtevnejši je bil izstop iz ferrate, kjer je šlo malce tudi na moč, vrh vsega je bil ta del precej izpostavljen. Vmes, med plezalnimi deli, pa je bilo kar nekaj hoje, police, poličke in skalni preduhi so precej slikoviti, svet pa divji in prvinski, varovalom in markacijam navkljub. Po izstopu iz plezalnega dela me je do bližnjega vrha čakalo samo še nekaj skrotastega sveta in presenetljivo tudi nekaj trav. Tam je ob poti rasel macesen, sam samcat, kot od boga pozabljen. Tako sem ga bil vesel, da sem ga kar objel. Če te smreka ali rušje malce popikata, ko ju objameš, te macesen s svojimi mehkimi iglicami nežno poboža, tudi mene je. Razgledi z dell'Arca so čudoviti, Siere, Terze, Cretoni, daleč spodaj Sappada na eni in Pesarina na drugi strani in še in še. Počitka si nisem privoščil, že doma sem se odločil, da pot do škrbine Forca dell'Alpino opravim brez predaha, da me ne bi lovilo morebitno poslabšanje vremena.

Nadaljeval sem naprej proti Lastron di Culzei-u in se kmalu priključil znameniti ferrati Cinquanta del Clap. Vrh ni bil videti daleč, sem pa videl, da me prej čaka kar precejšen spust v škrbino pod njim. Pot me je vodila sem ter tja po grebenu, preden se je pričela spuščati. Do škrbine ni šlo samo navzdol, vmes sem moral tudi malce gor, nekaj mest je bilo zavarovanih, grapice pa polne skrotja, kjer sem moral paziti na korak. Tam sem prišel pod najtežje mesto tekom celotne ture. Izredno izpostavljena vertikala, zgledno zavarovana, je vodila nekam v nebo, ko sem se ozrl navzgor. Da sem lahko "vstopil", sem moral stopiti na prste, saj sem le tako lahko dosegel prvo skobo in se potegnil navzgor. Varoval je bilo ravno prav, ponekod je bilo potrebno plezati samo s pomočjo skale, če smem tako napisati. Grif in stop sta bila naravna, skalnata, poleg pa jeklenica, ki je poskrbela, da sem se, pripet nanjo, počutil varno. Nadvse uživaška plezarija, višje po sami rezi stebra, s precejšnjo globino pod nogami. Kar prehitro jo je bilo konec. Nekaj naprej od izstopa plezalnega dela sem se pomujal do vrha Lastron di Culzei-a, škoda bi ga bilo ne obiskati, saj je tik nad potjo. Z njega je bil videti Creton di Culzei na dosegu roke, le streljaj proč, a je bila tudi pred njim še ena kar globoka škrbina.

Kdo bi vedel katerič že dol in potem spet gor. Jeklenice so mi olajšale spust v škrbino, sledil je še zadnji precej strm zavarovan del poti in ko sem ga zmogel, me je do križa na vrhu ločilo samo še nekaj malega hoje. Srečen, presrečen. Tudi malce žalosten, saj je nekaj lepega že mimo. Nič ni večno, želja je samo še spomin, čim se uresniči, in ko odideš, odide s teboj tudi ta...

Vreme je bilo ves čas vzpona lepo, oblakov sicer kar precej, a tudi dovolj sonca, zaenkrat se ni bilo potrebno ničesar bati. Vedoč, da imam do doline še dolgo in zahtevno pot, sem se držal jutranje zapovedi, da predaha do Forca dell'Alpino ne bo. Razgledal sem se po okoliških gorah in dolinah, se vpisal in naredil nekaj posnetkov, potem pa nadaljeval s turo.

Po skrotju sem sestopil do skal, kjer me je rdeča puščica usmerila v prvo od "neštetih" grap, ki so me čakale do lažjega sveta. Spusti, nemalo njih brez varovanja, pač ni bilo jeklenic, v najboljšem primeru skoba ali dve, so bili utrujajoči, tako fizično, kot psihično. V grapah in grapicah je bilo precej podrtije, kjer se je vse podiralo pod nogami, marsikje je bila skala precej zlizana in je šlo na trenje. Ni mi nerodno priznati, da sem že blizu izstopa iz stene ne enkrat pojamral, češ, mar res ne bo konca tega... Počasi se daleč pride in tudi sam sem počasi prišel do sedla Forca dell'Alpino. Vesel kot malo dete z novo igračko sem sedel na skalo in se od samega zadovoljstva režal kot pečen maček, razmišljajoč, ali je vse skupaj res ali se mi samo sanja.

Nekaj časa je trajalo, da sem se umiril, potem pa sem se lotil hrane in pijače, obojega sem bil že zelo potreben. Kot da bi se zmenil z onim zgoraj je posijalo še sonce in v trenutku je bil svet še drugače lepši. Pošteno sem se podprl, vmes še enkrat podoživel pot do tod, nato pa plezalno opremo zamenjal s palicami in nadaljeval s sestopom. Do krnice Cadin di dentro, ker stoji bivak Damiana, je bila pot precej zoprna. Na melišču je bila trda podlaga res trda, tudi posuta z drobirjem, grušča, po katerim bi se dričal, pa je bilo premalo. Počasi sem jo drobil navzdol, utrujene noge so zahtevale previden korak. Nižje sem opravil še z dvema snežnima jezikoma, potem pa končno stopil na trave. Do bivaka se mi ni ljubilo, tega obiščem tekom ene od prihodnjih tur, raje sem se odločil za zgornjo pot in tako prihranil nekaj deset odvečnih metrov spusta in vzpona. Zadnjo strmino do Forcelle dei Cadini sem komaj še zmogel (no, malce pretiravam), tam pa sem se ob pogledu na Sappado v dolini zavedel, da ni daleč čas, ko bom zaključil še en pravljičen potep.

Skozi macesnov gaj sem sestopil do stika s potjo, po kateri sem zjutraj prišel gor, se tam še zadnjič ozrl proti Passo dell'Arco, potem pa nadaljeval v dolino.

Še preden sem prišel do jezerca, je pričelo rahlo deževati. Tam sem sedel pod nadstrešek in med srkanjem hladne pijače od samega ugodja predel kot mucek, zroč proti goram, ki so se skrivale v prosojnih meglicah.