Moja pota po gorah (ino drugod): Macesnovec

Mali srpan, torek 14.7.2020

Nekoč, pred davnimi časi, sva se s prijateljem po poti PP povzpela na Dimnike in Luknjo peč, potem pa prečila nad Teme in preko Rjavine sestopila nazaj v Kot. Takrat sem se odločil, da se kaj kmalu povzpnem na Macesnovec, še zadnji neobiskani vrh v grebenu med njim in Rjavino. Potem se je zgodilo toliko vsega, za nekaj življenj dogodkov in izkušenj, da je trajalo najmanj petnajst let, če ne dvajset ali nekaj malega več, da sem ga dejansko obiskal. Ni kaj, spet ena na temo, da eni obračajo in drugi obrnejo.

Dvajset čez sedmo sem v Kotu vzel pot pod noge. Presenečen sem bil, da navkljub tretji turi zapored utrujenosti ni bilo čutiti, s poskočnim korakom in imenitnega počutja sem jo drobil po stezi. Moj zadnji obisk te doline in te poti sega tako daleč nazaj, da sem vse do strmine, za katero kmalu prideš na gladke skale, kjer so v pomoč jeklenice in skobe, imel občutek, kot da prvič hodim tod. Čeravno večkrat prehojena, mi je pot povsem ušla iz spomina. Šele skobe in jeklenice so mi bile domače, takisto potoček, ki je ponujal osvežitev ob poti. Slaba ura je minila kot bi trenil, toliko sem potreboval, da sem zapustil markirano pot in zavil proti Macesnovcu.

Po čudovito speljani poti sem kaj hitro pridobival višino, mogočno ostenje nad menoj je bilo vse bližje. Ko sem opravil z melišči, sem nad Stanom prišel v pravi pravcati macesnov gaj, le ta me je spremljal visoko pod vrh, kjer se mu je pridružilo obilo gostega rušja. Prijetno ptičje žvrgolenje je glasno odmevalo v tih dan. S poti sem imel lepe razglede na dolino pod seboj, na Požar in Mlinarice onstran, če pa sem se ozrl nazaj, je pogled zaobjel še Vrbanove špice in Begunjski vrh ter greben med Dimniki in Rjavino nad menoj. V gozdu je bila pot ponekod malce slabše sledljiva, tam sem šel počasneje, prav tako sem počasi opravil s sitnimi mesti, kjer je bila pot podrta ali je bilo na poti podrto drevo. Včasih sem imel občutek, da hodim sila počasi, kmalu zatem, da po nepotrebnem hitim, ne pomnim, da bi o hitrosti vzpona tolikokrat razmišljal, kot danes. Kakorkoli že, naj bo počasi ali hitro, kmalu sem prišel do grebena in ko sem tam uzrl gore, ki se onstran dvigajo nad Krmo, sem vedel, da do vrha ni daleč. Res je bilo tako, še malce sem šel po gozdu, zavil v rušje in onstran grebena opravil še z zadnjimi metri v breg. Odložil sem nahrbtnik k ogromnemu možicu, ki označuje vrh, in se sprehodil po temenu Macesnovca.

Že dolgo nisem bil v domačih gorah, nekaj časa sem potreboval, da sem se razgledal in prepoznal okoliške vrhe. Koliko spominov na doživetja, na prehojene poti, na uspešne in manj uspešne vzpone, na tiste torej, ko "gora ni hotela", tudi na ljudi, s katerim sem v minulih časih hodil po istih poteh. Dilemo, kako hitro sem opravil z vzponom, je razrešil pogled na uro. Poltretjo uro sem potreboval do vrha, počasen torej nisem bil, da sem pretirano hitel, pa tudi ne morem reči. Počitek je prijal, če zjutraj utrujenosti po turah v minulih dveh dneh nisem čutil, je le ta sedaj prišla za menoj. Kar nekaj časa sem ždel na vrhu in užival prelesti, ki sta mi jih nudila sončen dan in krasna okolica, preden sem se odločil, da je čas za sestop. Kdo ve, koliko jih je že bilo, vzponov in sestopov, in koliko jih še bo, sem pomislil, ko sem naredil prve korake navzdol. Navkljub utrujenosti mi je korak lepo tekel in kaj hitro sem prišel do melišč, od koder sem že videl markirano pot, po kateri se bom vrnil do izhodišča.

Zamišljen sestopam naprej, kar začutim, da me nekdo opazuje. Dvignem pogled in pred menoj, ne ravno blizu, stoji gams in me opazuje. Obstal sem kot ukopan, da ga ne bi preplašil, in počasi segel po fotoaparatu. On pa nekaj korakov nazaj, počasi, nič kaj plašno, še vedno zroč vame. Glasno sem mu prigovarjal, naj se me ne boji, da moji palici ne bruhata ognja, da mu nič nočem. Kar verjeti nisem mogel, ko je na moje prigovarjanje nekajkrat nežno zažvižgal, kot da mi želi odgovoriti. Potem sem jaz naredil nekaj korakov naprej in on prav tako, pazeč, da je razdalja med nama ostala enaka. Dvakrat, trikrat sva se tako premaknila, potem sem jaz stopil navzdol po poti in takrat se je on obrnil stran in pričel muliti travo. Kot da bi vedel, da grem svojo pot in mu ni več potrebno skrbeti zame. Oziroma zaradi mene.