Samega sebe sem imel preveč, ko se kar nisem in nisem mogel odločiti, kam naj se odpraviva na potep. Nekam še ne moreva, drugod je zaradi dežja mokro in blatno, to je predaleč in tisto predolgo. In spet in spet, kar se mi le utrne. Kje sem našel ravno Ojstrc ne vem, dopuščam možnost, da je on našel mene...
Počasi mi bo zmanjkalo prstov na obeh rokah, če bom želel prešteti vse obiske Ojstrca. Sam, v družbi, z Majo, s princesko, peš, na turnih smučeh. V zelo lepem in precej grdem vremenu, v mrazu in vročini. Sedem let je tega, kar sem bil zadnjič tod, kdo ve, kdaj bom prihodnjič. Včasih se ob misli na jutri, na prihodnjič, spomnim besed, ki sem jih nekje prebral in se glasijo takole: "Za vsakogar na tem svetu na koncu pride jutro, ki ga nikoli ne bo videl."
Zapornica še vedno zahteva 6€ drobiža, če se želiš zapeljati visoko pod goro, kar sva storila z največjim veseljem. Vremenske motnje, ki so dodobra namočile tla dan prej in grozile, da namočijo tudi naju, če bova ob nepravem času na nepravem mestu, so narekovale krajšo turo s primerno zgodnjim začetkom. Ali je osma ura pravšnji začetek ne vem, nama se je obnesla ne samo glede vremena, temveč tudi glede gneče. Le te zjutraj na parkirišču in okoli koče ni bilo, pravzaprav ni bilo nikjer žive duše, ko sva se pripeljala, in tudi med vzponom sva bila vse do tik pod vrhom deležna obilo samote.
Luže na parkirišču in potoček na začetku poti so dali slutiti, da naju v gozdu čaka precej blata, a k sreči temu ni bilo tako. Prav prijetno je bilo šibati skozi gozd po mehki poti, le na skalah sva morala popaziti na korak, saj so bile sila spolzke. Tempo je bil ravno pravšnji, princesko sem ne enkrat pohvalil in jo pocrkljal z briketkom, ker ni ne hitela, še manj mečkala po poti. Ko sva pred seboj zagledala nekakšno leseno zavetišče, sem vedel, da bova kmalu na pašnikih in da od tam do vrha ni daleč.
Res sva gozd kmalu zamenjala za travnike in razglede,tudi za hladen vetrc in meglice, ki so se ovijale okoli vršnih pobočij. Tod sva srečala prve pohodnike in sicer tiste, ki so že hiteli nazaj v dolino. Do ruševin ni bilo daleč, tam sem nekaj višje zavil za rob in stopil do bližnje votline. Se spomniš, Cathy, sem vprašal princesko, nazadnje sva bila tu z Majo, prav tukajle smo si privoščili počitek in malico. Zverinica pa nič, le milo me je gledala in veselo mahala z repkom, dovolj, da sem jo pocrkljal z dvema briketkoma.
Potem sva se vrnila na pot in nadaljevala proti vrhu. Pred sedelcem sta naju druga za drugim prehiteli dve skupinici, verjetno družini, kmalu zatem, ko sta nama izginili izpred oči, pa sva zagledala križ na vrhu. Klopca na zavetrni strani je bila prosta, zato sem nanjo z veseljem položil svoje stare kosti, princeska pa je raje sedla na travo. Doline so se skrivale pod oblaki in tudi marsikateri vrh je bil ovit v bele meglice. Sonca je bilo dovolj, da je bilo prijetno toplo, zato sva kar nekaj časa posedala in mlela dobrote. Med počitkom se mi je utrnilo, da bi morebiti stopila še proti Kravjemu vrhu, saj je kazalo, da z vremenom še nekaj časa ne bo težav. S plohami pravzaprav. Ko sem poskrbel za foto spomine, za prazna želodčka in suhi grli, sva se odpravila naprej, torej nazaj.
Če je bil Ojstrc še v soncu in bližnja okolica prav tako, sva na vzpetinici onstran sedelca samo strmela v sivo belo zaveso, ki je skrivala nadaljno pot do Kravjega vrha. Bi, ne bi, bi, ne bi... Ne bi, sem se odločil, meglo lahko gledava tudi doma, Kravji vrh pa obiščeva iz Šajde, če se nama bo enkrat tako zahotelo. In sva stopila nazaj, se na enem in edinem snežišču ob poti malce podričala, potem pa urnih nog stopila do gozda in skozenj nazaj do izhodišča.
Doline, skozi katere sva potovala domov, so bile obsijane s soncem, vršaci nad njimi pa so se skrivali v bolj ali manj temnih oblakih. Večer je mineval v premišljanjih kam prihodnjič, seveda tudi o tem, ali se bo že smelo tja...
-> fotografije Ojstrc (Hochobir)
Počasi mi bo zmanjkalo prstov na obeh rokah, če bom želel prešteti vse obiske Ojstrca. Sam, v družbi, z Majo, s princesko, peš, na turnih smučeh. V zelo lepem in precej grdem vremenu, v mrazu in vročini. Sedem let je tega, kar sem bil zadnjič tod, kdo ve, kdaj bom prihodnjič. Včasih se ob misli na jutri, na prihodnjič, spomnim besed, ki sem jih nekje prebral in se glasijo takole: "Za vsakogar na tem svetu na koncu pride jutro, ki ga nikoli ne bo videl."
Zapornica še vedno zahteva 6€ drobiža, če se želiš zapeljati visoko pod goro, kar sva storila z največjim veseljem. Vremenske motnje, ki so dodobra namočile tla dan prej in grozile, da namočijo tudi naju, če bova ob nepravem času na nepravem mestu, so narekovale krajšo turo s primerno zgodnjim začetkom. Ali je osma ura pravšnji začetek ne vem, nama se je obnesla ne samo glede vremena, temveč tudi glede gneče. Le te zjutraj na parkirišču in okoli koče ni bilo, pravzaprav ni bilo nikjer žive duše, ko sva se pripeljala, in tudi med vzponom sva bila vse do tik pod vrhom deležna obilo samote.
Luže na parkirišču in potoček na začetku poti so dali slutiti, da naju v gozdu čaka precej blata, a k sreči temu ni bilo tako. Prav prijetno je bilo šibati skozi gozd po mehki poti, le na skalah sva morala popaziti na korak, saj so bile sila spolzke. Tempo je bil ravno pravšnji, princesko sem ne enkrat pohvalil in jo pocrkljal z briketkom, ker ni ne hitela, še manj mečkala po poti. Ko sva pred seboj zagledala nekakšno leseno zavetišče, sem vedel, da bova kmalu na pašnikih in da od tam do vrha ni daleč.
Res sva gozd kmalu zamenjala za travnike in razglede,tudi za hladen vetrc in meglice, ki so se ovijale okoli vršnih pobočij. Tod sva srečala prve pohodnike in sicer tiste, ki so že hiteli nazaj v dolino. Do ruševin ni bilo daleč, tam sem nekaj višje zavil za rob in stopil do bližnje votline. Se spomniš, Cathy, sem vprašal princesko, nazadnje sva bila tu z Majo, prav tukajle smo si privoščili počitek in malico. Zverinica pa nič, le milo me je gledala in veselo mahala z repkom, dovolj, da sem jo pocrkljal z dvema briketkoma.
 |
| - pogled nazaj - |
Potem sva se vrnila na pot in nadaljevala proti vrhu. Pred sedelcem sta naju druga za drugim prehiteli dve skupinici, verjetno družini, kmalu zatem, ko sta nama izginili izpred oči, pa sva zagledala križ na vrhu. Klopca na zavetrni strani je bila prosta, zato sem nanjo z veseljem položil svoje stare kosti, princeska pa je raje sedla na travo. Doline so se skrivale pod oblaki in tudi marsikateri vrh je bil ovit v bele meglice. Sonca je bilo dovolj, da je bilo prijetno toplo, zato sva kar nekaj časa posedala in mlela dobrote. Med počitkom se mi je utrnilo, da bi morebiti stopila še proti Kravjemu vrhu, saj je kazalo, da z vremenom še nekaj časa ne bo težav. S plohami pravzaprav. Ko sem poskrbel za foto spomine, za prazna želodčka in suhi grli, sva se odpravila naprej, torej nazaj.
Če je bil Ojstrc še v soncu in bližnja okolica prav tako, sva na vzpetinici onstran sedelca samo strmela v sivo belo zaveso, ki je skrivala nadaljno pot do Kravjega vrha. Bi, ne bi, bi, ne bi... Ne bi, sem se odločil, meglo lahko gledava tudi doma, Kravji vrh pa obiščeva iz Šajde, če se nama bo enkrat tako zahotelo. In sva stopila nazaj, se na enem in edinem snežišču ob poti malce podričala, potem pa urnih nog stopila do gozda in skozenj nazaj do izhodišča.
 |
| - pogled nazaj - |
Doline, skozi katere sva potovala domov, so bile obsijane s soncem, vršaci nad njimi pa so se skrivali v bolj ali manj temnih oblakih. Večer je mineval v premišljanjih kam prihodnjič, seveda tudi o tem, ali se bo že smelo tja...
-> fotografije Ojstrc (Hochobir)
Uživam z vama, ko se sprehajata skupaj. Naj bo še daleč tisto jutro, ki ga več ne bo...
OdgovoriIzbriši