Kadar vreme ni, da bi šel v gore, jih poiščem v knjigah ali na spletu. Literaturo iz moje knjižnice, ki mimogrede sploh ni majhna, znam že skoraj na pamet, zato je splet najpogosteje tisti, kjer skušam najti kaj manj znanega, manj obiskanega, bolj samotnega ...
Po prvem obisku Rezije sem vedel, da se bom vračal in po drugem, da ne bodo samo gore tiste, ki me bodo vabile v to prekrasno dolino. Naravne in kulturne znamenitosti, stik z domačini, kulturne prireditve, zgodovina, vse to in verjetno še kaj je tisto, kar me vedno znova vabi na potepuško pot, ki je nekakšna rdeča nit mojega življenja.
Z leti sem v Reziji obiskal nekaj hribov in gora, prehodil nekaj tematskih poti, si marsikaj ogledal, srečal nekaj njih, ki jim slovenska beseda še ni tuja in z njimi prijetno poklepetal, ter se udeležil prečudovitega spusta zvezde repatice iz Pustega Gosta v času Božiča. V tem času, ko mi je Rezija počasi lezla pod kožo, sem našel tudi hrib(ček), imenovan Cima Tulsti. Ko sem prvič bral o njem, nanj še ni vodila označena pot in tudi na spletu ni bilo najti kaj dosti o njem. Da se pot prične za pokopališčem v Ravanci, da je vzpona za dobrih šeststo metrov in da je vredno med potjo narediti ovinek do bližnje planine Goslo je bilo dovolj, da je vzbudilo mojo pozornost in po eni od tur v Reziji sem naredil ovinek do Ravance in poiskal začetek poti. Nato je preteklo nekaj let do danes . . .
Pot sva začela pri cerkvi na zgornjem koncu Ravance in po nekaj deset metrih prišla do začetka križevega pota, kjer ima vsak kraj, vsak zaselek v dolini svojo kapelico.
Vrh njega sva zavila desno, za pokopališče, in tam ujela stezico, ki naju je popeljala v čudovit borov gozd. Sonce je sililo izza oblakov in upati je bilo, da nama po oblačnih Skutniku in Kucerju končno posije sonce. Na prvem razpotju sva morala celo malce navzdol, ko pa sva preskočila potoček, se je pot postavila strmo pokonci in vse do "forchie", sedelca, kjer je razpotje več poti, sva skoraj grizla kolena. Pot je bila čudovita, potoček, ki je tekel ob njej in sva ga morala nekajkrat preskočiti takisto, dva manjša slapova pa sta poskrbela, da sem se spomnil poletne vročine in pomislil, kakšen užitek bi se bilo takrat osvežiti v tolmunu pod njima. Morda nekoč . . .
Nekje na osemsto metrov višine je borov gozd prešel v bukovega, meja med njima je bila, kot bi jo s črto narisal in če so do tod pod podplati pokljale suhe borove iglice, je od tod dalje pod nogami šumelo suho bukovo listje, ki ga je bilo mestoma tudi do gležnjev in preko.
Na sedelcu sva zavila desno, na širok greben, in po stezi, ki je v zložnem vzponu vijugala sem ter tja kmalu prišla do razcepa, kjer se je ena pot nadaljevala proti Pustemu Gostu, najina pa na bližnjo Cimo Tulsti. Ko sva zagledala trigonometričen podstavek na vrhu sva vedela, da je najin vzpon pri kraju in kmalu sva sedela kraj njega ter zobala dobrote. Upanje na sončen dan je ugasnilo skupaj s soncem že na pol poti do vrha in že v tretje je bila visoka oblačnost tista, ki naju je spremljala na najinih potepih v Reziji. Dovolj visoka, da se je videla vsa dolina pod nama in večina hribov in gora nad njo in dovolj tanka, da se je čutilo sonce nekaj višje in nama ni bilo hladno med počitkom. Planina Kot je že bila pod snegom, kaninske gore so bile mnogo bolj bele in precej nižje zasnežene kot greben Skutnika na drugi strani, podobno je bilo tudi nasproti naju, saj je imel Kucer rahlo pobeljen samo vršni del, dočim so bili Muzci za njim povsem zimski.
V dolino sva se vrnila po isti poti in med sestopom naredila še ovinek do bližnje planine Goslo, kjer stoji lična hišica s pomožnim objektom.
Ko sva prišla nazaj v vas, sva posedela na klopci nedaleč od rezijanske božje njive, kot domačini pravijo pokopališču, si nato še enkrat ogledale kapelice na križevem potu in se nato počasi vrnila do avta.
Princeska je kot bi trenil zaspala v svojem boksu, jaz pa sem stopil v cerkev, kjer sem prižgal svečko in si privoščil nekaj dolgih minut miru in tišine.
=> fotografije Cima Tulsti
Ni komentarjev:
Objavite komentar