Prehodil sem jo po dolgem in počez, nekajkrat, pa se še vedno najdejo pota in izhodišča, ki jih še ne poznam. In četudi bom v prihodnjih letih podobno pogosto obiskoval to prekrasno dolino, se ne bojim, da ne bi vedno znova našel kaj novega, drugačnega, neznanega . . .
Tokrat sem se odločil, da se na Vrh Griže odpraviva iz vasi Kroglje in med vzponom narediva ovinek do bližnje Krogljanske jame, sestopiva pa onstran in tam po eni od mnogih poti nazaj v dolino. Krožna tura torej, zato sva avto pustila v Boljuncu in se do izhodišča sprehodila po pešpoti.
Jasno jutro je bilo mrzlo in vetrovno, zato sva z odločnim korakom zastavila pot. Po mostičku sva stopila preko deročega potoka v gozd in čeravno so bile krošnje gole, sva imela dovolj zavetja, da nama ni več žvižgalo okoli ušes. Vas Kroglje, do kamor sva se že malce ogrela, je bila kot izumrla, ne človeka, ne živali, da bi voščil dobro jutro. Ura v zvoniku je odbila osmo in pol, ko sva zapustila vas. Na razgledišču nekaj višje so se nama odprli krasni pogledi v dolino, na morje in na zasnežene gore v daljavi, ker pa sva bila v senci in je mraz ščipal v ušesa in še kam, se nisva kaj dolgo razgledovala.
Pri tabli, katera opozarja na bližino državne meje, sva zavila desno in kmalu prišla do ovinka, kjer je bil postavljen možic in od tam po neoznačeni stezici kmalu zmogla do Krogljanske jame. S čelno svetilko sva si pomagala, da sva zmogla kar globoko vanjo. Po blatnem dnu nama je drselo in brez svetilke bi bilo nadležno tipati po tleh, če korak drži ali ne. Ko sva si pred jamo malce oddahnila sva nadaljevala potep in kmalu stopila na vršno pobočje, od koder je bilo samo še nekaj malega do vrha. Veter se še ni unesel, zato sva bila prav vesela ruševin na vrhu, med katerimi sva našla zavetje in se tam v miru podprla in odžejala.
Dan je bil čudovit, vetru navkljub, zato sem se odločil, da se sprehodiva po kolovozu vzdolž grebena v nasprotni smeri sestopa, saj sem se želel razgledati in videti, katera pota bi lahko v prihodnje ubrala, tudi katere poti bi se dalo povezati. Po ogledni turi sva se vrnila na Vrh Griže, drugače ni šlo in od tam sestopila preko Gradišča Vrh Griže do Comicija, kjer je pri spomeniku pihalo še bolj, kot je pihalo zgoraj. Na kratko sem se razgledal po dolini pod menoj, po pobočjih onstran, se spomnil minulih potepov in ljudi s katerimi sem bil tod, pomislil tudi na prihodnjič, potem pa sva se podvizala do cerkvice Marije na Pečeh in si tam še zadnjič privezala dušo.
Ko sva sestopila do recimo ji glavne poti, to je tiste, ki povezuje začetek doline in Botač, sva se po njej vzpela le toliko, da sva si ogledala slap Supet, ki ga tako vodnatega še nisem videl in se nato vrnila v Boljunec. Misel na podaljšek potepa mimo Botača na sončno stran doline sem opustil že zgoraj, saj sva tam že mnogokrat hodila in še bova, vsekakor takrat, ko veter ne bo tako razsajal.
Do prihodnjič, sem si zamrmral v brado, ko sva se odpeljala iz Boljunca. Vedoč, da ni daleč čas, ko se bova v gore spet odpeljala proti morju in se povzpela v dolino.
=> fotografije Kroglje-Krogljanska jama-Vrh Griže (Glinščica)
Ni komentarjev:
Objavite komentar