Med potepi po vrhovih nad Kraškim robom ali med nabiranjem divjih špargljev v tistih krajih, obojega je bilo kar nekaj, sem pogosto razmišljal o tem, ali sva se s Slavnikom že srečala ali še ne. Spomini v zgodnja osnovnošolska leta še sežejo, na kraje, hribe in gore, ki smo jih v tistih časih obiskali s planinskim društvom, pa vse bolj bledijo in marsikaj mi je že ušlo iz spomina.
Razmišljal in nikoli do konca razmislil, bi lahko dejal, zato sva se danes s princesko odpravila na pot - da spoznava dve poti na Slavnik in da jaz med prihodnjimi potepi nad Kraškim robom glede Slavnika ne bom razmišljal o tem ali sem bil, temveč o tem, kako je bilo :-)
Čeravno sva v Podgorje prišla kar zgodaj, se jih je veliko že vračalo z vrha. Hitro sva smuknila skozi vas in se prav tako hitro pričela vzpenjati po strmi poti navzgor. Kmalu sva prišla do prvega snega in kmalu za prvim snegom do prvega ledu na pešpoti. Dva, tri prste snega na poti, shojenega in zmrznjenega, je bilo dovolj, da nama je drselo kot na drsališču. Vajena tudi bolj sitnih zadev sva pač hodila ob robu levo ali desno od poti in včasih naredila kak ovinek skozi gozd, ko pa sva prišla na odprta vršna pobočja sva se držala suhih trav in brez težav zmogla do vrha.
Prekrasni razgledi so segli dlje kot zmore oko, ne prvič tako, in ker je bilo tudi prijetno toplo in burja ni nagajala, sva sedla ob kraj poti pod vrhom in si kar tam privezala dušo, saj nama ni bilo do posedanja pred kočo, še manj v njej. Klepeta o tem in onem sva imela dovolj tekom vzpona, saj se nas je srečalo kar nekaj, ki smo šli bodisi gor, bodisi dol.
Počitek na vrhu je bil dovolj dolg, da sem se spomnil marsičesa in pomislil na marsikaj. In ker je bil božični čas, sem se spomnil tudi na pred kratkim prebrane verze Svetlane Makarovič, ki so mi tako lepo sedli v uho:
V srebrnem ivju bakle plapolajo,
božični sel prinaša sporočilo,
da že minevajo najhujši časi,
da se bo vse na bolje obrnilo.
Dobrota bo premagala sovraštvo,
ljubezen v srcih bo pregnala mraz,
zato praznujmo v miru, sestre, bratje,
zaupajmo v srečnejši novi čas.
Sestopila sva po manj strmi poti, to je več ali manj po cesti in po bližnjici ali dveh in ko sva se vrnila v Podgorje sem vedel čemu eni poti pravijo strma in drugi položna.
Nekaj čudovitih uric nama je podaril Slavnik, zato zna biti, da se še kdaj srečamo. Recimo po drugi poti iz drugega izhodišča, morda takrat, ko se spet odpravim po šparglje . . .
=> fotografije Slavnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar