Kokoš, izvir Vroček in Veliko Gradišče

Prosinec , sobota 13.1.2018

Začela sva blizu vojaškega muzeja in se skozi vas sprehodila do njenega konca. Oblačno in vetrovno vreme sta naju pospremila na pot, ki se je začela pri vaškem pokopališču.

Kar nekaj časa sva hodila po kolovozu, preden je ta postal pot in kar dolgo sva šla po ravnem, preden sva v gozdu stopila v breg. Hitela nisva, saj sva vedela, da vrh Kokoši ni ne daleč, ne visoko.  

Dobrih pet let je tega, kar je princeska prvič imela opravka s Kokoško in takratni potep nama je ostal v lepem spominu. Takisto sva se spominjala, da je bil potep sorazmerno kratek, zato sva danes pot podaljšala do izvira Vroček in Velikega Gradišča nad njim.

Ko sva konec kolovoza stopila na pešpot in se je le ta v gozdu postavila strmeje pokonci, nama je sem ter tja ponagajalo blato, po katerem je nesramno drselo. Vajena tudi česa hujšega nama ni zmogel do živega in kmalu sva stopila na cesto, od koder sva imela samo še nekaj malega do vršnega pobočja Kokoši in koče nedaleč stran. 

Sprehodila sva se sem ter tja in se razgledala, nato pa nadaljevala pot nazaj naprej, saj sva potep nadaljevala po cesti, po kateri sva prišla na vrh. Da bi posedela na klopci blizu koče ni šlo, ker je bilo prehladno in je vlekla burja, koč nisva vajena obiskovati, zato sva počitek in okrepčilo prestavila na kasneje. Malo naprej od tam, kjer sva gor grede iz gozda prišla na cesto, sva stopila na pešpot, ki je kmalu postala blatna. Bližje Vročku sva bila, več je bilo blata, tam pa sva imela poleg blata opraviti tudi s podrtim drevjem. Ko sva zmogla oboje, sva se ustavila poleg vpisne skrinjice, nekaj korakov stran od izvira. Ogledala sva si vhod v rov, kjer je izvir in jezerce pod njim, potem pa nadaljevala in po nič manj blatni poti kmalu zmogla vrh Velikega Gradišča. Razgledov tako kot vrh Kokoši ni bilo kaj dosti, saj je bilo bolj kot ne oblačno, tudi pihalo je tako kot tam, zato je bil počitek temu primerno kratek. 

V hladnejših obdobjih leta se rad potepam po Krasu in četudi je potep v sončnem vremenu zagotovo prijetnejši kot takrat, ko je oblačno in piha burja, ima to drugo svoj čar, saj naredi pokrajino pravljično skrivnostno.

Miroslav Košuta v svoji pesmi "Na Krasu je krasno" pravi takole:

Na Krasu je krasno -
nikdar ni prezgodaj,
nikdar ni prekasno: 
vse je zmeraj o pravem času,
na Krasu.

Na Krasu je krasno -
nikdar ni pretiho,
nikdar ni preglasno:
vsi so zmeraj na dobrem glasu,
na Krasu.

Po taisti poti sva sestopila do Vročka in od tam nadaljevala po kolovozu navzdol proti Preložam. Nižje sva bila, manj je bilo blata na poti in ko sva prišla do vasi, sva se v visokih travah očedila, kot se je pač dalo. Po moji obutvi sodeč in spodnjem delu hlač se je videlo, da sva imela precej opravka z blatom, če pa sem pogledal princeskin bel kožušček je bilo videti, kot da ni ista pot za nama. Vremenski obeti so se ne prvič izneverili, saj je proti koncu potepa celo rahlo rosilo, namesto da bi skozi oblake posijal kak sončni žarek. 

Od Prelož do Lokev ni bilo daleč in po dobrih treh urah sva zaključila prijeten potep. Med prvič in drugič je minilo dobrih pet let in ker imam ogledano še eno pot na Kokoš upam, da bo med drugič in tretjič čas tekel hitreje.

=> fotografije Kokoš, izvir Vroček in Veliko Gradišče