Pogosta potovanja v Karnijske Alpe in njih predalpski svet so me tako razvadila, da se mi zdijo vsa izhodišča pred Tolmečom blizu in mi vsa za njim niso daleč.
Ko sem nekaj minut pred osmo prispel do Castel Valdajerja nad Ligosullom, je parkirišče samevalo. Žive duše nikjer, povsem drugače, kot bo, ko se vrnem. Jasno in sveže jutro je obetalo prelesten dan, ves nestrpen sem se preobul, si nadel nahrbtnik na rame in nekaj minut čez osmo začel s težko pričakovanim potepom.
Sneg je bil trd in pomrznjen, brez srenačev bi težko zmogel začetno strmino. Ker je bila tudi višje smučina trda, sem jih pospravil šele na vrhu, kaj bi se mučil brez potrebe. Na zložnih okljukih sem kmalu ujel pravšnji ritem in v počasnem drsenju na smučeh navkreber užival, kot že dolgo ne. Pred menoj nikogar, le neskončna snežna pobočja pod nebeško modrim nebom. Pogosto sem se ustavil in se razgledoval, iskal že znane in obiskane vrhe, tiste, ki upam, da še bodo in tudi tiste, za katere vem, da jim nisem dorasel. Spomnil sem se minulih potepov, ki sem jih opravil tod, tako peš, kot na smučeh. Vedno je bilo čudovito, zato se rad vračam in če mi ni usojeno drugače, danes zagotovo ni bilo zadnjič. Križa vrh Nedisa sem se skoraj ustrašil, saj zatopljen v premišljevanja nisem opazil, da sem že tako visoko.
Ker sem videl, da me dohitevata dva pešca in smučar, sem na vrhu malce počil, potem pa odšel za njimi proti Dimonu. Po krajšem spustu sem še enkrat zagrizel v breg in se kmalu pridružil ostalim na vrhu. Vsi smo vzdihovali od navdušenja nad prelestnim dnem in razgledi, dan je bil tak, ko se življenje piše z veliko začetnico. Ko sem razmišljal o počitku, to je, ali bi počival tu ali nižje na Nedisu, so se ostali pričeli pripravljati za odhod. Ogromen nasmešek se mi je zarisal na licih, kajti na poti navzgor ni bilo videti nikogar, kar je pomenilo, da bom v kratkem sam samcat na vrhu in bo ves hrib z vsemi razgledi samo moj. Samota vrh gore mi je dobro dela, pol ure je minilo kot za šalo in od vsega lepega se mi je utrnilo nekaj solz sreče.
Med mojim lenarjenjem je sonce opravilo svoje, saj je sneg ravno prav odjenjal. Prvih nekaj zavojev je bilo previdnih, ko pa sem videl, da je snežna razmera odlična, sem pustil veselju prosto pot in risanju zavojev ni bilo videti ne konca ne . . . no, skoraj. Kar prehitro je bila prva strmina pri kraju, tam sem dal smuči na rame in se peš še enkrat povzpel na Nedis, kjer je že bilo kar nekaj njih, od tam do izhodišča pa prešernemu vijuganju po belih strminah res ni bilo videti ne konca ne kraja.
Nižje je bilo ob poti kar nekaj njih, ki so imeli tečaje varnega gibanja v gorah pozimi, parkirišče pa je bilo videti, kot bi bil tam avtomobilski semenj.
Ne prvič se mi je rana ura, zlata ura, obrestovala in to trojno ; zjutraj je bilo parkirišče prazno, na poti navzgor sem poslušal tišino in vrh imel samo zase, smuka pa je bila odlična, saj ni bilo ne pretrdo, kaj šele premehko.
Imeniten dan !
=> fotografije Monti Nedis in Dimon - turni smuk
Ni komentarjev:
Objavite komentar