Ko sva se pripeljala do izvira Hublja, je vse kazalo na to, da bo vreme zdržalo.
Čeravno so obetali poslabšanje iz zahoda z nekaj malega dežja, sem se kot običajno ravnal po tujih napovedih in računal na suho dopoldne, nekaj sonca in prijetne temperature.
Jutro je bilo toplo, zato sem že po nekaj okljukih začutil prve potne srage na čelu. Zatopljena vsak v svoje misli, vsaj jaz, sva jo počasi drobila navzgor in se vsake toliko ustavila tam, kjer je princeska morala ovohati grmiček ob poti ali tam, kjer sem jaz želel narediti posnetek ali dva. Počasnejšemu koraku in zložni poti navkljub sva do spodnjega okna zmogla dokaj hitro. Ogledala sva si ga od blizu, skozenj in nadenj pa nisva lezla, saj nisem želel, da naju preseneti kak padajoči kamen. Malce naprej sva si ogledala jaslice, ki so bile postavljene v votlini ob poti in kmalu zatem prišla do kapelice in razpotja, kjer sva si privoščila krajši počitek, med katerim sva tudi pozvonila za srečo.
Razgledoval sem se po dolini in onkraj in ugibal, v katero stran se bo vreme obrnilo. Bilo je takšno, da je bilo v doglednem času za razmišljati tako o sončni kremi, kot o dežnih kapljah.
Spomnil sem se neštetih voženj po Vipavski dolini sem ter tja, tega, kolikokrat sem si ogledoval te skalnate robe in ugibal kaj je tod zgoraj, ko sem bil mlajši in razmišljanj kdaj se bom odpravil na pot in pogledal za rob, ko sem bil starejši.
Nad kapelico sva prišla na travnike in po njih do Otliškega okna, katerega sva si za razliko od malega ogledala od zgoraj navzdol in ne od spodaj navzgor. Nadaljevanje potepa naju je pripeljalo do električnih drogov, kjer sem se spomnil, da sem na skalnat vršiček ob poti, imenovan Navrše, čisto pozabil. Nič ne de, sem si dejal, tako ali tako se vračava po isti poti in ga obiščeva nazaj grede. Do ceste in asfalta je bilo samo še streljaj in ker je cesta obema odveč, še posebej v "gorah" med turo, sva skrajšala korak in ležerno počasi stopicljala proti vrhu. Bližje sva mu bila, lepše je bilo vreme in ko sva prišla na vrh je že sijalo sonce.
Počitek sva imela malce nižje, saj je pričelo pihljati, tam sva se tudi okrepčala. Potem pa je šlo samo še navzdol, četudi sva vmes naredila kak korak navzgor. Z mislimi sem že odtaval naprej, v jutri, in razmišljal o načrtovani smuški turi, zato ni čudno, da sem se šele pri oknu spomnil, da sva že v drugo zgrešila Navrše. Pa drugič, sem si mislil, in nadaljeval do vrtače, v kateri je kamniti polž, oziroma kamnita spirala.
Pri kapelici sva še enkrat pozvonila, za naju in vse najine, in nedolgo zatem zaključila z nadvse prijetnim potepom.
Vreme je zdržalo in midva tudi.
=> fotografije Sinji vrh
Ni komentarjev:
Objavite komentar